Kaj pa potem?

Junij 9th, 2014 by soncek

Rojstvo vsakega otroka je poseben dogodek, še posebno danes, ko rojstev ni veliko, v primerjavi s številom otrok v družinah pred recimno sto leti. Starši sanjarimo o tem kaj vse bo lahko postal naš otrok, ki bo v življenju dosegel več kot mi in na ta način morda uresničil tudi naše neuresničene sanje. Ta pričakovanja so še toliko večja, ker nas otrok »tako bistro gleda«, se hitro uči ter nazadnje celo shodi in začne govoriti. Seveda smo zato zaslužni tudi mi, ker ga spodbujamo na vse možne načine, ki jih najdemo v knjigah in revijah ali pa jih slišimo od znancev. In tako delamo tudi potem ko otrok začne govoriti, ko bi se vsaj po našem menju že lahko začel učiti tujih jezikov, pa baleta in kakšnega inštrumenta ter začel trenirati nogomet ali smučanje. Prav škoda bi bilo, da bi se pri igri z drugimi otroki poškodaval ali pa naučil kakšnih grdih besed in navad. Tudi pospravljanje za seboj ali pomoč staršem pri gospodinjskih opravilih bi bila zanj »popolna izguba časa«, saj ga čaka še »velika prihodnost«. Nekateri starši pa imajo »smolo«, ker njihov otrok ni tako spreten kot drugi, morda še ne hodi in ne govori. Njihove predstave o izjemni prihodnosti njihovih otrok so ogrožene. Začnejo iskati načine kako otroku pomagati, kako pospešiti njegov razvoj ali pa ga »ozdraviti«. S pomočjo zdravnikov, interneta in drugih staršev spoznavajo neštete načine kako pomagati otroku. Seveda se pri tem ne pozabijo jeziti ne le na kruto usodo, temveč tudi na zdravnike,ki so bili »malomarni« pri porodu ter jim ponujajo, v primerjavi z ponudbo,ki so jo našli na internetu, le neke neprepričljive terapije.Sledi preizkušanje domačih zdravil, alternativnih metod ter obiski obetajočih tujih klinikah, kar je povezano običajno z velikimi stroški. Te si nekateri lahko privoščijo, drugi pa prosijo za pomoč dobre ljudi preko tiskanih in elektronskih medijev. Nekateri otroci bodo presenetili tako zdravnike kot starše in bodo njihove težave postale komaj opazne ali pa obvladljive, drugi pa bodo kljub različnim »zdravilom« in terapijam ostali otroci s posebnimi potrebami, otroci z razvojnimi zaostanki, otroci z motjami v telesnem in duševnem razvoju. Starši teh otrok verjetno nikoli ne bodo izgubili upanja, da nekje obstaja »zdravilo« za njihove otroke, ampak spopadati se bodo morali z vprašanji kaj naj naredijo do takrat. Nekateri bodo otroke zaupali razvojnim oddelkom vrtcev in šolam s prilagojenim programom in skušali živeti neko normalno življenje, drugi pa bodo opustili svoje poklicne kariere in se kot družinski pomočniki »posvetili« svojim otrokom. Pri tem bodo eni manj in drugi bolj krivili sebe za neuspeh svojih otrok, predvem pa se bo njihova socialna mreža ožala, njihov otrok pa socialne mreže sploh ne bo mogel ustvariti. Tako starši »bodočih estradnih zvezd«, kot tudi staršin otrok s posebnimi potrebami pa se večinoma ne zavedajo, da je njihovo primarno življenjsko poslanstvo otroke pripraviti na samostojno življenje. Za samostojno življenje pa vas ne morejo usposobiti ne akademske diplome in ne diplome lepotnih tekmovanj. Potrebno se je znati primerno obleči, nahraniti, umiti in če je možno tudi oprati perilo, skuhati hrano, plačati položnice, ustvariti socialno mrežo, komunicirati z drugimi in se postaviti zase ter preprečiti morebitne zlorabe. Ampak danes je tako, da niso »večni oroci« le otroci s posebnimi potrebami, temveč tudi dokotoranti na univerzi. Večina »bistri in nadarjenih« otrok bo prej ali slej spoznala, da ni sposobna uresničiti pričakovanj svojih staršev ali pa svojih sanj. Prej ali slej bo morala začeti služiti svoj denar, se najkasneje z rojstvom svojih otrok preseliti od staršev nekam na svoje in se mnogo prepozno začela učiti osnovnih življenjskih in socialnih veščin. »Otroci« s posebnimi potrebami pa se razen redkih izjem, navkljub svoji starosti, ne bodo smeli ali pa mogli odseliti od svoji staršev na svoje. Resnici na ljubo gredo lahko le v nekaj redkihstanovanjskih skupin in bivalnih skupnosti, ki pa jih je malo prav zato ker starši mislijio, da bo zanje doma bolje poskrbljeno. Poskrbljeno verjetno res,ker stanovanjske skupine in bivalne skupnosti niso samo za to, da je za stanovalce tam dobro poskrbljeno, temveč tudi za to, da stanovalci v čim večji meri sami poskrbijo zase. Ne le v fizičnem in gospodinjskem smislu, temveč tudi v smislu odločanja o sebi in o svojem času. Seveda se tudi tu med osebjem najdejo »mame«, ki najbolje vedo kaj je prav za stanovalce, toda vedno bolj se uveljavlja zavest, da morajo tudi o tem odločati stanovalci sami. Kaj pa tisti, ki kljub svoji dvakratni polnoletnosti, še vedno ostajajo doma pri svojih starših. Običajno so preveč zaščiteni, ker se zanje verjame da »oni pa tega ne zmorejo«. In če nečesa ne zmorejo, se jim tega tudi ni treba učiti in seveda tega nilkoli ne bodo zmogli. Starši ali drugi sorodniki zanje običajno »lepo skrbijo« in tudi finančno je to najbolj optimalna rešitev. Ekrat v prihodnosti bo pač treba nekaj narediti in enkrat v prihodnosti bodo tudi njihov otrok morda šel v neko stanovanjsko skupino. Čeprav, rokona srce, je veliko strašev, ki upajo, da bodo umrli skupaj s svojim otrokom in jim ne bo treba razmišljati o tem kaj bo z otrokom po nihovi smrti. Ampak ta »enkrat«, ki se vedno odlaga in odlaga, pride kar sam. Starši, običajno je samo mama, so vedno bolj sami oslabeli in utrujeni. Pri sedemdesetih ali celo osemdesetih je potreben že nečloveški napor za negovanje telesno oviranega sine ali hčere. Potrebna je zunanja pomoč, ki pa je mnogokrat zavrnjena. Potem pa pride trenutek, ko ne gre več naprej. Starši gredo v bolnišnico ali pa umrejo. Takrat nastopi trenutek, ko se ne da več razpravljati o tem, da je treba otroka pripraviti na samostojno življenje v stanovanjski skupini. Treba je ukrepati čez noč. Zelo verjetno v stanovanjski skupini ne bo prostora ali pa sedaj že precej star »otrok« res nima možnosti več, da bi se usposobil za samostojnoi življenje. Ostane le še dom za stare. Nekaj kar se je ves čas kazalo kot edina možna rešitev, glede na to, da je otrok drugačen, se je na koncu izkaže za zgrešeno odločitev. Poslanstvo staršev je usposabljanje za samostojno življenje, zaščita pred življenjem pa mora biti pri tem minimalna. Prazaprav nas pred življenjem nič ne more obvarovati, prej ali slej se moramo z njim spopasti sami, ne glede na to ali smo »nadarjeni« ali pa imamo »posebne potrebe«.

  • Share/Bookmark

Certificiranje

November 21st, 2012 by soncek
  • Share/Bookmark

DR. TARAXACUM SOCIALIS

Januar 17th, 2011 by soncek

Ubogi moj minister. Vsi so proti njemu in on proti vsem.

 Pa ni tako slab, tale moj minister, le da ljudje tega ne opazijo in mu tega ne priznajo. Recimo zamižal je na eno oko in dovolil, da so mu podtaknili Zakon o prostovoljstvu in Zakon o socialnem podjetništvu. Po prvem  moji mami nihče več ne bo hotel ali smel nesti vrečke iz trgovine, saj za to ne bo imel prostovoljske licence, zdravniškega pregleda in izpita iz varstva pri delu. Po drugem pa mi moj prijatelj Lajči ne bo mogel in smel prodati vrečke posušene zelenjave, ker bo moral vso svojo proizvodnjo, ki jo bo iz proračuna financirala država, komisijsko uničiti, da ne bi slučajno kaj zaslužil in bi s tem izgubil licenco socialnega podjetja. Škoda. A je imel Kardelj res samo enega vnuka?

Ampak nekatere stvari je pa moj ministrer res zasral. Recimo tista stvar s pokojninsko reformo. Čisto brez potrebe se je spravil na Dušana, ki je vsem na očeh gorel in izgorel najprej na SZDL potem pa še na sindikatih. Naj mu že pusti iti v pokoj, ker petinšestdesetega leta drugače ne bo dočakal. Mislim ….. Saj veste kaj si misli Slavko, pa je tiho.

 Predvsem pa ga je vsral pri Zakonu o socialno varstvenih dejavnostih. To je pa moje področje, ki ga dobro poznam in tu moram v celoti podpreti  Dr. Taraxacum socialisa, ki zahteva njegov odstop. Spretje tega zakona bi pa pomenilo katastrofo. Le pomislite na vse te strumne taraxacume, ki so se zaplodili, po vsej Sloveniji, tako, da bo država kmalu zahtevala od vsakega polnoletnega državljana, da ima svojega, tako kot v Ameriki psihoanalitika. Ti strumni taraxacumu namesto  katerih je Vito prelival kri in znoj hodeč po Sloveniji, zato, da njim ne bi bilo potrebno premakniti svojih riti, lepo sedijo v svojih pisarnah na vratih katerih piše, da so uradne ure samo od takrat do takrat in da naj si drhal stara, pijana, zadrogirana ne drzne trkati na njih kadar to ni dovoljeno. Ne to pa ne. Ne bom dovolil mojemu socialnemu delavcu na Centru za socialno nedelo (že vrabci čiv kajo katerem), da bi bilo zaradi mene prizadeto njegovo dostojanstvo. Da bi mi recimo dal roko, ko pridem v njegovo pisarno, mi ponudil stol ali pa si celo zapisal moje ime. Ne to pa ne. Namesto tega sem jaz gledal njegovo široko srce, ki si ga je iztrgal iz gorečega telesa in ga držal na dlani. »Tukaj izgorevam za vas pred vami in nihče ne vidi, da delam s srcem.« Res mi ga je bilo žal, nisem mu mogel pomagati, ničesar nisem mogel reči. Naj bi mu rekel, da naj poskusi delati z glavo. Bog ne daj. Potem bi si jo morda razčehnil in vzel možgane v roko. Raje sem zaprl vrata in sem šel. Tako kot tisti delavec in IUV, ki so ga na zavodu za zaposlovanje učili pozdravljanja. Pa je šel raje v gostilno in rekel Mujotu: Bolan Mujo imaš li neki poso za mene  In Mujo mu je rekel imam. No pa še recite, da prizadevanja zavoda niso bila uspešna.

Se opravičujem sem čisto zašel. Hotel sem pisati o tem kakšno krivico je moj minister naredil Dr. Taraxacumu specailisu socialisu. Odvzel mu je  pooblastila za katera je ena gospa kri prelivala, ne samo za ta pooblastila, temveč tudi za otroke širom po svetu. To pa ni več šala. In to enemu Dr. , ki je objavil nešteto analiz, raziskav in predlogov za izboljšave na področju socialnega varstva v strokovnih revijah doma i šire.  Za to se gre pa na cesto. Že zdavnaj. Naj odstopi, pa ne minister.

  • Share/Bookmark

Kje je pa vizija Franček?

Junij 13th, 2009 by soncek

 

 

Pozdravljen Franček.

 

Vedno z zanimanjem preberem tvoje kolumne, ki so zanesljivo najboljše analize gospodarske situacije v državi. Uporabljam jih kot vremensko napoved za naslednjih dvanajst mesecev. Pomagajo mi, da se pravočasno pripravim, v kolikor se pač da, na situacijo, ki prihaja. Tudi tokrat sem te bral v Mladini. Odlična analiza, toda kje je vizija?

 

Brez namiga na vizijo bo tudi ta vlada tavala od ene ideje do druge in uresničevala le najbolj nepomembne in škodljive. Zdi se kot da se vsake toliko časa komu sanja, da je dobil idejo kaj naj vlada dela in potem to takoj sporoči javnosti. Nekaj med njimi je takšnih, ki bi jih bilo vsekakor vredno uresničiti, toda prav te nato povozijo demagogi iz sindikatov in populistične stranke. Vlada, ki želi biti le všečna in nekaj delati pa naj bo karkoli, le da ne razpade, seveda poklekne pred vsakim, ki ji prst pokaže.

 

Tako poslušamo in beremo dnevno gostilniške razprave o nacionalnem interesu, tajkunih, koncu neoliberalizma itd. Edina vizija, ki ostaja, je ohranjanje stanja takšnega kot je. Zahtevamo in obljubljajo nekaj, kar ta država ne more dati. Premoženje vsakega tajkuna ali vsako zavoženo investicijo multipliciramo na tisoč »dobrih« projektov in na koncu obvelja prepričanje, da je potrebno le pozapreti barabe in bomo vsi živeli kot bubreki v loju.

 

Ukinitev kapitalizma, podržavljanje gospodarstva (negospodarstvo je tako ali tako v celoti državno) in ukinjanje trga (ki ne deluje v celoti v gospodarstvu, v negospodarstvu pa ga sploh ni) ne bo povečalo naše sreče in blagostanja. Naša sreča v samoupravnem socializmu je bila v tem, da je bilo manj tistih, ki so imeli več kot mi ali pa so bili manj javno izpostavljeni. Neučinkovitost porabe resursov pa je bila podobna kot je sedaj. Srečo si je tako prejšnji, kot sedanji režim kupoval na račun zadolžitev in ne na račun učinkovite rabe resursov in pravičnega dostopa do družbenega bogastva.

 

Tisti, ki bi imel jajca in bi tvegal ulične proteste in poraz na volitvah, bi moral ukiniti državne monopole (ne samo v gospodarstvu, temveč predvsem v negospodarstvu), obdavčiti prebogate, uvesti univerzalni temeljni dohodek, zaščititi naravne reusre in državljanom jasno povedati, da si družba ob takšnem stanju gospodarstva pač ne more privoščiti tako visokih plač in socialnih transferjev. Bomo pač imeli nižje plače, toda tudi cenejše storitve.

 

Od tu dalje pa tudi mene zmanjka. Lahko si pomagam le s Kardeljem. Kako je že rekel, »Sreče ne more človeku dati…. ampak si jo mora ustvariti sam. Nekateri bodo srečo iskali v sebi, nekateri bodo “srečni” po Breclju, nekateri bodo skušali tekmovati z boljšimi v znanju in iznajdljivosti, večina pa bo zadovoljna že s tem, da je tudi sosedu koza crknila.   

  • Share/Bookmark

Izgubljeni cinizem

November 8th, 2008 by soncek

Že več kot tri mesece me žre, ker sem 17. junija zamudil zadnjo priložnost, da moj cinizem prenesem na blog. Se sprašujete kaj se je zgodilo tistega dne? 11. september za Slovenijo. Ministrstvu za delo in Ministrstvu za javno upravo je uspelo strpati v dvorano bivšega WTC 500 direktorjev, računovodij in kadrovikov iz socialnih zavodov in jim predstaviti katastrofalni zmazek sindikatov in Ministrstva za javno upravo, ki se imenuje nov plačni sistem. Takrat sem protestno zapustil dvorano, v kateri so sedeli zmedeni direktorji, ki so razumeli le to, da zaradi plačnega sistema ne bodo šli na dopust. No sedaj je že popolnoma jasno, da so ravno toliko razumeli tisti, ki so plačni sistem pripravljali (in so kljub vsemu šli na dopust).

 

Tistega dne sem bil odločen, da na blog napišem HOSPITALIZIRAJTE VIRANTA. Vidite to bi bil naslov, NE PA IZGUBLJENI CINIZEM. In zakaj se žrem? Ker je moralo miniti dva meseca, da so to napisali drugi namesto mene.   

 

Danes mi ne pomaga niti to, da se mi je nekdo pohvalil, da je tako direkten kot jaz ali pa da mi je mlada dama predvčerajšnjim rekla, da ceni moj cinizem. Brez cinizma se trudim z vsako besedo in mislijo posebej.

 

Katastrofa. Ljudje so začeli ceniti moj cinizem in neposrednost, celo »zaključke« so mi prepustili na Slovenskem forumu ponudnikov storitev za invalide. Skratka postal sem konstruktiven. Pa ne da tega mnogokrat ne poizkušam, le koristi od tega skorajda ni.

 

Sobota je, ko kupim tako Delo, kot Dnevnik zaradi prilog. Obvezno preberem kar napiše Franček. Tudi danes je. Pred časom sem pri pospravljanju našel orumenele liste Skice programa dela katedre za socialistično ekonomijo, ki ga je on napisal v imenu najine Katedre. Bilo je pred skoraj sto leti, ali pa malo manj. Takrat je bilo usmerjeno proti potrošništvu, ki ga je omogočala takratna Kavčičeva liberalna vlada in bi se nam ga danes zdelo smešno tako poimenovati, v resnici pa je bilo samo manjšega obsega, vsebinsko pa ni bilko nič drugačno. In kaj pravi Franček takega, da sem odprl računalnik? Socialne storitve so storitve prihodnosti. Ali bo to kdo prebral. Na forumu sem nekajkrat ponovil, da je gospodarske kriza čas za nove izzive na področju storitev za invalide. Kakšne neki?

 

Po mailih kroži šala o tem, za kaj naj Američani porabijo 1000 $, ki jih bodo prejeli iz proračuna za vzpodbujanje gospodarstva, da bodo ti dosegli svoj namen. Za prostitucijo in pivo. Kakršni koli drugi nakupi bodo namreč spodbujali le Kitajsko gospodarstvo. Nekaj podobnega velja tudi za Slovenijo. Nič ne bo narobe če bo Karel vsakemu Slovencu za Božič nakazal po 1000  € ( in ne samo upokojencem) saj bi s tem začel uvajati univerzalni temeljni dohodek, ki bi opolnomočil socialno šibke državljane (med njimi predvsem manjzmožne) in vzel moč državni upravi. Seveda pa bi moral ob tem Franci poskrbeti, da ta denar ne bi šel le za prostitutke in pivo, v nobenem primeru pa ne za Kitajce. Pardon za tiste na Kitajskem.

 

Kako to storiti? Preprosto. O tem, da se stara Evropa in z njo Slovenija ni več nobenega dvoma. Kdo bo poskrbel za nas stare, od katerih jih bo zelo velik odstotek invalidnih? Nekdo bo moral nuditi različne vrste pomoči, pripomočke, nego, bivanje itd. Storitve za stare in manjzmožne so ene od tistih, ki jih ne bomo ukinjali, temveč le še povečevali. To bo zahtevalo nova delovna mesta. Kljub Lizbonski strategiji, ne moremo od odpuščenih delavcev iz Beti, IUV in še kje pričakovati, da bodo delali magisterije in dodajali novo vrednost v industriji, ki je več ni. Lahko pa dodajajo novo vrednost k kvaliteti življenja manjzmožnih in starejših. Tudi 1000 brezposelnih socialnih delavcev bo lahko zanje delalo individualne življenjske načrte, plesalo trebušne plese in organiziralo praznovanje 100 letnic. Prejemnikom Karlove Božičnice je treba omogočiti, da le to porabijo za storitve za stare in manjzmožne. To pa žal v tem trenutku ni možno, saj država limitira ceno in obseg storitev. Ali ima Karel ali pa katerikoli drugi, ki bo prevzel Ministrsvo za delo, toliko pameti in poguma, da bo na eni strani povečal socialne transfere in na drugi strani omogočil, da se ti porabijo v socialnem sektorju? Ali lahko Karel opusti cinizem in postane konstruktiven?

 

In kakšna bo nadaljnja usoda Božičnice potem ko pride v socialni sektor? Najverjetneje jo bodo dobili kar  Kitajci, saj bodo ti prej ali slej edini, ki bodo pripravljeni negovati stare Slovence. Še tistih nekaj Slovencev (rojenih ali naturaliziranih) pa bo v drugem krogu kupilo Kitajske izdelke. Tako kot prostitutke v ZDA. V najboljšem primeru jih bo nekaj pobrala davkarija, kakšen evro pa bo ostal na transakcijskem računu in bodo banke z njim servisirale domače investicije.

 

Vse pa bo delovalo le pod dvema pogojema. Karel bo moral denar nakazati državljanom in ne institucijam in Virant, no on hvala bogu ne bo več minister, novi pa, mora takoj ukiniti plačni sistem.

 

In kje je tu socialni sektor in njegov odgovor na izzive gospodarske krize? V mišji luknji. Vse vlade, zadnja pa še posebej,  so poskrbele, da ni imel nikakršne avtonomije, ki bi mu dovoljevala podjetniško obnašanje in ustvarjanje novih storitev, Virant pa mu je s plačnim sistemom zadal smrtni udarec. Na področju Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, so se zbudili že vsi, ki bi radi prerazporejali BDP. Upokojenci, sindikati (brezposelni pridejo na vrsto prihodnje leto) le o socialnem sektorju ne govorita ne vlada ne sektor sam. Ne samo, da nima pretiranih intelektualnih potencialov, da je slabo organiziran in prestrašen, temveč tudi to, da sedi na okopih in varuje svoje položaje. Očitno se bo prisiljen reorganizirati le s spremembo načina financiranja. Z uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka in individualnim financiranjem. Če tega vlada ne bo uspela uvesti, potem bo tudi vsako spodbujanje gospodarstva preko socialnega sektorja, metanje denarja v prazno.

 

Pa ga mamo. Za vlado brezplačen nasvet, za Emirja nov tekst, za fene in mene pa ipak malo cinizma.   

  • Share/Bookmark

Making Jobs

April 28th, 2008 by soncek

Ekonomija je ena sama logika. No nekaj ima opraviti tudi s psihologijo in intuicijo. Toda premalo, da bi bila priznana na področjih kjer se dela s srcem. Pa se res? Namreč dela s srcem.

V starih časih ali pa v primitivnih ljudstvih so seveda živeli primitivno. Pojedli so to kar so pridelali ali ulovili, sami so poskrbeli za bolne in invalide. Poenostavljam seveda! Davkov in prispevkov niso plačevali.

Danes živimo drugače. Naša družba je tako razvita, da skrb za bolne in invalidne ni prepuščena družini, temveč zanje na organiziran način skrbi celotna družba. Imamo sistem zdravstvenega, pokojninskega zavarovanja in socialnega varstva. No naj vas beseda zavarovanje ne zavede. To ni škodno zavarovanje, kjer veste kaj boste dobili, če se vam zgodi neka škoda. Tu boste dobili kar boste dobili, če boste dobili. Socialno zavarovanje pa še po imenu ni zavarovanje temveč le varstvo. Saj veste kako je pri avtu, le premožni se kasko zavarujejo, drugi pa le obvezno in potem po trku ostanejo brez avta. Z ljudmi pa ne moremo delati tako kot z avtomobili. Vsi morajo dobiti enako odškodnino. Tudi tisti, ki plačujejo samo obvezno zavarovanje morajo dobiti kasko odškodnino.

Da bi vse te pridobiti zavarovanja in varstva lahko uživali plačujemo zaposleni prispevke za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje, tisti ki kaj zaslužimo še dohodnino, vsi plačujemo DDV, bogatejši trošarino na gorivo, revnejši pa na alkohol in cigarete. Ti zadnji si namreč ne morejo privoščiti, da bi zdravo živeli.

In država, ki je socialna tako kot je naša, pa še katera druga, se odloči, da bo velik del tega kar zbere z davki, namenila tistim, ki si iz takšnih ali drugačnih razlogov ne morejo dovolj zaslužiti, da bi si kupili hrano, plačali stanovanje, kaj šele zdravnika, drago šolo, kulturo ali kakšen luksus. No roko na srce, ne gre toliko za socialo, kot za skrb da ne bi število revnih naraslo do te mere, da bi se zgodila kakšna štala in bi potem morali tisti na oblasti prekiniti partijo golfa in se jebati s kakšnimi nemiri ali vojnami.

Ostanimo pri dejstvu da gre del proračuna za socialo, zgodbe na drugih področjih pa so si tako ali tako podobne in jih lahko sami razvijete. Si predstavljate, da bi tako zbrani denar država razdelila tistim, ki si ga ne morejo zaslužiti? Da bi ga dobili ne samo invalidi, temveč tudi tisti cigani, ki nič ne delajo in kradejo? Ne to pa ne. Kdor ne dela naj ne je. Brez dela ni jela. Da dobi otrok denar za sobotni žur, mora vsaj obljubiti da se bo učil in popravil ocene. Odrasle, ki se do sedaj niso naučili loviti rib jim jih država ne bo dala, temveč jih bo učila lova.

In tu smo pri učenju lovljenja rib. Lahko bi vzel en res poučen primer poučevanja brezposelnih, ki ne nikoili ne bodo dobili dela, vendar bom raje vzel za primer delo pod posebnimi pogoji v varstveno delovnem centru, ki ga najbolj poznam. Tu se začne Jobs Making – delanje posla.

Prvi v verigi, ki bo zaslužil pri tem nadvse humanem delu je spisatelj Zakona o socialnem varstvu, ki mu sledi Pravilnik o standardih in normativih izvajanja socialno varstvenih storitev ter Pravilnik o tehničnih normativih za izvajanje socialno varstvenih storitev.

Sledijo poslanci in njihovi strokovni sodelavci ter strokovni sodelavci strank, ki si bodo vzeli čas da ga bodo premleli zamadmirali in končno sprejeli.

Sedaj imamo storitev vodenja varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji. No starši otrok s posebnimi potrebami so hoteli le varstvo za čas, ko so v službi in da bi nekaj pametnega počeli, da ne bi gledali v zrak, toda kar je je. Tako je če stroka vzame stvari v svoje roke.

Job Makerji nadaljujejo svoje delo. Za storitev potrebujete prostore, ljudi in program Pojdimo najprej k prostorom. A bi začeli z zidanjem hiše? Ne prehitevajte prosim. Občina mora najprej naročiti prostorske podlage in nekoga, ki bo spisal odloke.

Vi kot investitor boste kupili zemljo na kateri se sme graditi, seveda od posrednika. Pogodbo bo spisal in overil notar. Ta ali nekdo drug bo naredil predlog za vpis v zemljiško knjigo.

Sedaj se končno lotite gradnje. A res? Nekdo vam bo izdal lokacijsko informacijo in v njej napisal to kar že tako ali tako veste. Najeli boste svetovalca, ki bo naredil razpis za projektiranje. Projektant bo pridobil projektne pogoje in izdelal idejno skico. Že ta ne bo skoparil z denarjem, potem pa bodo prišli še drugi, ki o vsem vse vedo in vam bodo rekli »Za naše otroke ni nič predrago in dovolj dobro« “Samo enkrat se gradi, sedaj moramo izkoristiti priložnost” itd. Skratka ne šparat, saj ne gre iz našega žepa. Projektant pa pridno riše saj je plačan od procenta končne vrednosti objekta.

Narisal bo projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja zbral vsa soglasja, ki seveda niso zastonj, požarno študijo, ki vam pove, da morate iz hiše skozi vrata in ne skozi steno in okoljevarstveno študijo, ki vam bo nedvomno povedala, da ne gradite termonuklearne elektrarne. Seveda vse to na osnovi Zakona o graditvi objektov in nebroj pravilnikov, ki jih je tudi nekdo napisal.

Preden boste prišli do gradbenega dovoljenja vam bo država od denarja, ki ga je sama dala pridno pobirala takse in prispevke.

Sedaj končno nastopijo gradbeniki. Zopet bodo malo pokasirali svetovalci, nadzorniki in neko malenkost še gradbeniki. Definitivno vas bodo oskubili prodajalci opreme, kajti za naše otroke je treba uporabljati le najboljše materiale in najdražjo opremo. Gradnjo boste zaključili z projektom izvedenih del, tehničnim prevzemom in uporabnimi dovoljenjem. Zanimivo, za to da boste ugotovili kaj ste zgradili, boste dali projektantom skoraj toliko, kot za to, da so vam narisali, kaj bost zgradili. In zakaj se projekt izvedenih del razlikuje od projekta za izvedbo? (To se sprašujejo na onkološkem inštitutu in spraševali se bodo na pediatrični kliniki). Zato, ker ste imeli vi med gradnjo še toliko idej, izvajalci pa so vam povedal, da so vaši projektanti salonski diletanti. Pa z arhitekturo še gre. Počakajte da vam crkne kakšna napeljava. To bo šele znanost.

Objekt imamo, nimamo pa kadrov. Pa saj je doma vašega sina pazila stara mama, ki ima samo osnovno šolo. Opa!!! Mi smo vendar resna in odgovorna inštitucija, ki ima opraviti z zelo zahtevno populacijo, ki potrebuje visoko usposobljene kadre.

Tudi tu so na delu Jobs Makerji. Prvi sestavi učni program vlada ga potrdi, sezida se šola (glej zgoraj), izberejo se profesorji, sezidajo se študentski domovi, pa šolska prehrana pa štipendije itd. Sedaj imamo tukaj mojstra z diplomo, ki vse zna. Pomota. Kje pa ima strokovni izpit? Nauči se koliko zvezdic ima zastava EU in zavod plača izpit. Gre lahko sedaj delat. Ne! Sledi izpit iz varstva pri delu, izpit iz ravnanja z živili, izpit iz prve pomoči. Vse to zahtevajo zopet prepisi ter interni akti, ki so jih za velike pare naredili izvedenci za varstvo pri delu, požarno varstvo, ravnanje z živili, pa še kakšen bi se našel.

Ampak delo z osebam s posebnimi potrebami je zahtevno. Zaposleni se morajo neprestano izobraževati. Glasbe ne morš poslušati kat tako da preprosto dopreš radio. Pred tem moraš biti vsaj na krajšem seminarju o glasbeni terapiji. Seveda pa je tu še likovna, plesna, dramska, fizio, delovna terapija, itd. itd. Navsezadnje se mora izobraziti tudi direktor, pa tajnica, pa računovodkinja (tu je vse posebno, tudi finance in čiščenje)..

Sedaj ko vse imate bi pa že lahko začeli izvajati program vodenja, varstva in zaposlovanja pod posebnimi pogoji. Ni problem. Tu je veliko ljudi, ki vam lahko pri tem pomagajo. Potrebujete posebne predpražnike, čistilne filtre za vodo, oprijemala za kopalnice, ergonomske stole,. komunikatorje, stojala, blazine, dvigala. Dan je naporen in čas bi že bil za malico. Ne! Za božjo voljo, ne pojete sendviča, ki vam ga je doma pripravila mama! Ona je to delala brez izpita za ravnanje z živili. Salama je neznanega dobavitelja, vprašanje je če je bila v hladilniku z zadostno temperaturo, zagotovo, pa ni spravila v hladilni enega popolnoma enakega sendviča za zdravstveno inšpektorico.

Tu postajam že sam utrujen in mi zmanjkuje domišljije. Lahko nadaljujete kar sami, ali pa se začete spraševati zakaj bo tako draga pediatrična klinika.

Pa pojdimo na začetek. Če vi ostanete doma in varujete svojega otroka in vaša plača ni večja od 400 € boste varstvo zagotovili za 400 €, Varovanje vaše mame pa bi bilo še cenejše. Toda izgubili boste 3600 €, ki jih je vašemu otroku velikodušno namenila država. No izgubili niste nič, le Job Makerji so vam jih pobrali. Se jezite, Prosim ne delajte tega. Pomislite le koliko ljudi ste osrečili z vašim otrokom. Koliko ljudi ima posle, zato ker je država tako dobra in pomaga pomoči potrebnim.

Ja v sociali ekonomija nima kaj početi. Tu se dela s srecem.

  • Share/Bookmark

Kaplarji

Oktober 25th, 2007 by soncek

Vedno manj nas je takšnih, ki smo odslužili vojaški rok v JNA, pa vendar nekaj nas je še. In včasih pogovor seže v tiste čase, še posebno kadar beseda zastane in so spomini na JLA neizčrpen vir tem za premoščanje v pogovoru. Teme so večne. Hašek in njegov Dobri vojak Švejk pa tudi Miličinski in njegovi Butalci so univerzalni za vse čase. 

Danes smo prejeli račun za nekaj kar nismo naročili. In plačali ga bomo, ker gre pač za mnenje socialne zbornice za razpisano koncesijo za izvajanje storitve VDC in socialnega varstva. Država se obnaša kot oficirji JLA. Državni funkcionarji in uslužbenci ministrstev sicer ne posedajo dobesedno po kafanah, pač pa se podijo po prireditvah in sestankih ter pri tem nimajo časa, da bi o čem razmišljali in še manj, da bi o čem odločali. Za ta umazana dela imajo kaplarje.  

Zakaj bi se državni uradnik ukvarjal s tem komu naj podeli koncesijo če pa ima za to strokovno zbornico. Še pomnite sošolci direktorji kaj nam je rekel Pucelj: »Stroka ne sme o ničemer odločati. V trenutku ko začne odločati, ni več stroka, temveč politika.« Kako naj nekdo v zbornici, ki jo sestavljajo direktorji in drugi strokovni delavci državnih inštitucij izda pozitivno mnenje za nekega zasebnega koncesionarja, ki jim bo odžiral kruh? Če pa ga že izda, mora pri tem zaslužiti. Kaplar, ki ne izpolnjuje pogojev za to, da bi ga človek zaposlil v organizaciji, nato tej organizaciji izdaja mnenje.  

Seveda bomo to mnenje tudi plačali. Komu pa naj se pritožimo? Če so ti v vojski kaj ukradli in kraja je bila najbolj priljubljeno sredstvo preganjanja prostega časa, in si se šel naivno pritožiti oficirju, potem si dobil lahko dva odgovora. Če je bil dobre volje: »Krug je velik pa snađi se«, če pa je bil slabe volje:«Ja ću tebe kazniti«  Ker bi bila kazen (ne dobiti koncesije) slaba rešitev se bo pač treba razgledati po dvorišču Ministrstva. 

Kaplarji so tudi v sindikatu. Naš nam intenzivno pošilja peticijo proti zasebnim osnovnim šolam in nikakor mu ne morem dopovedati, da smo tudi mi zasebniki od katerih država zahteva, da za izvajanje dejavnosti sami financirajo nakup in opremo prostorov. V tej državi bo moralo preteči še precej časa, preden bomo zapopadli, da plačujemo davke za šolanje otrok, za zdravljenje državljanov, za zaposlovanje invalidov in ne za plače učiteljev, zdravnikov, defektologov in socialnih delavcev. Ali mora biti starši učenca kaznovani zato ker njihov otrok hodi v zasebno šolo (ki izvaja javni izobraževalni program)? Ali mora biti njihov otrok s posebnimi potrebami kaznovan, ker je vključen v zasebni VDC.  

Berem magnetograme odborov v državnem zboru. Prav žal mi je tistih, ki so te poslance volili in morajo sedaj občasno poslušati kakšne klatijo. Ob takšnih trenutkih sem res vesel, da ne hodim na volitve. Vsaj to mi je prihranjeno. Polovica jih niti ne ve na katero sejo so prišli in kaj je na dnevnem redu,  potem pa streljajo z vsemi topovi (Patrijami) drugi pa branijo kar jim je naročil njihov number one (po svoji vesti torej). Z Patrijami bi rešili šolstvo, zdravstvo in socialo, kot da je rešitev v denarju in ne organizaciji. Mimogrede dragi opozicijski: ni problem v zasebnem šolstvu, temveč v tem, da ste v času, ko se je sprejemala denacionalizacijska zakonodaja vsi iz rdeče barvali v črno. No ja znate pa v primerjavi z onimi drugimi vsaj Slovensko. To je pa tudi nekaj. 

In še o kaplarju številka 1 med invalidi. Saj veste. Ni da bi se oficir dajal z vojsko in minister z invalidi. Najbolj ležerni med ministri si je želel zagotoviti popolno varnost pred njimi in je zato pripravil unikum v Evropski uniji Zakon o invalidskih organizacijah, ki mu zagotavlja da bo vsa nezadovoljstva med invalidi rešil number one med njimi. Vse za en »izlazak u grad« in »oprostitev od požarstva«. In to bi sedaj radi naredili tudi gospodje poslanci. Naj se invalidi sami dogovorijo tem kako si bodo delili denar med seboj. To je najbolj pravično in v duhu Listine OZN o človekovih pravicah invalidov. Kot da bi bili invalidi neki Nadslovenci brez tajkunov, ki si znajo pravično med seboj deliti denar. Dragi poslanci pa še kakšni tajkuni so med njimi. In ko se invalidi tako lepo menijo med seboj klatijo takšne neumnosti, da se človeku lasje ježijo. Ampak če dobro premislim vam in vašim nakladanjem o ubogih invalidih, še do kolen ne sežejo. 

No pa tole o poslancih je le za dušo. Jaz se oficirjem ne pritožujem več, da me kaplarji pustijo pri miru. »Snalazim se po krugu« in pazim, da nisem »poslednji u stroju«, ker zadnji so kaznovani in ne dobijo nič. In to delajo tudi moji kolegi v drugih invalidskih organizacijah, nihče več ne pomisli na to, da je eden vedno zadnji in je potem požarni namesto kaplarja.

  • Share/Bookmark

Varovanka za predsednico

Julij 25th, 2007 by soncek

Poletni meseci niso za medije več čas kislih kumaric, temveč čas »varovancev«. Ravno ko se pripravljam na potop v mrzel rečni tolmun, se že drugič oglasi Tomaž: »Ali si že na poti na nujno sejo NSIOS« »Zakaj?« Elena je napovedala kandidaturo za predsednico države in Šuki je sklical nujno sejo NSIOS, da ji vrne s svojo kandidaturo«. No seja ni bila v nedeljo, bo pa v sredo in to nujna.

Hvala Bogu. Bil je že skrajni čas za preobrat ob vseh bedarijah, ki te dni krožijo po medijih in po pošti. Ganljive zgodbe o varovancih, ki delajo to in ono in ob njih izšolani varnostniki. Tako bi se morali namreč imenovati defektologi, socialni delavci in drugi ljudje dobrega srca, ki varujejo ljudi s posebnimi potrebami. Kjer so varovanci, morajo biti verjetno tudi varnostniki. Ko bi jih vsaj zavarovali pred maloumnimi novinarskimi pripravniki. Pa jih ne. Še naprej nam pišejo o tem, kako je Tonček (brez priimka seveda) star trideset let narisal mamico in očka. Na morju snemajo razigrane otroke, ki jim na podarjenih majicah piše »MI SMO IZ SOCIALNO ŠIBKIH DRUŽIN«. Naokrog krožijo pobude o tem, da naj bi se tisti, ki imajo zdravniško potrdilo, da težko hodijo, vozili zastonj z javnim prometom ter o tem kako naj bi šli tisti, ki imajo otroke s posebnimi potrebami, predčasno v pokoj. Kot da ni dovolj, da so ljudje sami sebe (s radodarno pomočjo države) nategnili s statusom družinskega pomočnika in svojim otrokom onemogočili, da bi odrasli, bodo sedaj še predčasno umrli zaradi predčasne upokojitve in njihovi otroci z njimi. Kako daleč še lahko gremo z kompenziranjem svoje »nesreče« in kako daleč lahko gredo inštitucije z manipuliranjem s starši in s svojo megalomanijo pri opremljanju inštitucij? Očitno v neskončnost, dokler ne bomo dobili vlade, ki ne bo želela biti le všečna, temveč tudi razumna. Škoda, da je Janez odžagal Janeza.

Čeprav se je Elena odločila za kandidaturo iz podobnih razlogov kot Mitja, pa me je presenetilo to, da je očitno prebolela otroške bolezni hendikepizma ali pa ima svetovalce, ki jih posluša. Če ji bo uspelo, da v nobenem intervjuju ali soočenju ne bo uporabila besede na š je zmagala. Morda ne bo predsednica države, bo pa vsekakor predsednica hendikepiranih, pa čeprav se bodo še vedno imenovali invalidi.

Ali bo to pomenilo tudi, da bodo tisti, ki so zaradi svoje takšne ali drugačne oviranosti marginilizirani, prenehali prositi miloščino in bodo zahtevali enake možnosti? Bodo otroci lahko šli na počitnice brez potrdila, da so iz socialno šibkih družin, bodo gibalno ovirani šli lahko na avtobus brez potrdila, da je z njimi nekaj narobe? In ali bodo tisti, katerih edina sreča v njihovem življenju je njihova “nesreča” prenehali pošiljati naokrog svoje pritlikave pobude? In kaj bodo delali navinarski pripravniki v poletnih mesecih, ko ne bodo mogli pisati svojih srceparajočih zgodb prelitih s čokolado? Oh seveda, če bi Elena postala predsednica, bi lahko zopet pisali o varovancih. Saj bi kot predsednica dobila varnostnika in varnostniki varujejo varovance.

  • Share/Bookmark

Spolni razvrat

Maj 18th, 2007 by soncek

No na okroglo mizo sem vseeno šel. Po dolgem času. In spet bo minilo veliko časa do naslednje. Edini rezultat udeležbe na okroglih mizah je ta, da si rečem, ne hodi več na okrogle mize. Pa tudi ne dovoli, da jih organizira Sonček. Večina miz sploh ni okroglih, ker se sodelujoči med seboj sploh ne vidijo, pač pa so na razstavi pred občinstvom. Ne morejo si vrtati po nosu, brati časopis, se pogovarjati po mobitelu, pa še belih nogavic in umazanih čevljev ne smejo imeti. Medtem ko publika lahko spi, hodi na čik ali na wc. Saj nekaj zabave, ker drugače sploh ne razumem, zakaj bi človek pri zdravi pameti hodil na okrogle mize. Da ne bo kdo užaljen, ki je bil tam, češ da mu odrekam zdravo pamet, moram dodati da se morda pride kdo prezračiti, ker mu je v službi dolgčas. V nobenem primeru pa na okrogli mizi ne more izvedeti ničesar pametnega. Posluša lahko govorce, ki so o sebi prepričani, da so silno pametni, saj jih so jih prav zaradi njihove pameti povabili na okroglo mizo. Nato vsakdo od njih na solo tripu na katerem ne zazna drugih udeležencev in poslušalcev, vzneseno, brez občutka za čas in brez reference na tripe drugih, izliva svojo gorečnost in svojo pomembnost. Po pravilu se seveda ves čas rezerviran za uvodničarje porabi že pri polovici uvodničarjev. Preostanek nato moderator prosi, da naj bodo čim krajši in se veseli vsakega, ki mora zaradi drugih obveznosti okroglo mizo zapustiti. Na koncu, da bo red, se da še minuto ali dve publiki. Seveda se popravilu takrat javijo tisti, ki so prepričani, da bi morali sedeti na okrogli mizi, pa jih je organizator po krivici postavil med publiko. Za kakšno soočenje mnenj pa na okroglih mizah ni prostora. Tokratna je bolj spominjala na tiskovno konferenco ob desetletnici društva Barka. Prav je, da jo proslavijo, toda čemu je bilo ob tem potrebno poslušati še rezultate raziskave o socialnih mrežah ter o spolnem razvratu. Pa da zaključimo: Bivalnim skupnostim se slabo piše iz naslednjih razlogov: Ne glede na to, da je že sedaj jasno, da so cene previsoke in da je potrebno najmanj šest stanovalce, da se pokrijejo stroški, bi direktorji število stanovalcev zmanjšali, število zaposlenih pa povečali. Stanovalcem se slabo piše iz naslednjih razlogov: Oni so tam zato ker potrebujejo stanovanje ter varstvo ali nego, izvajalci pa jim ponujajo malo Wolfensbergerja, malo Oliverja in malo Vanierja. Tako kot sem jaz prodajal malo Koniga. Si predstavljate, da imate črne čevlje na katerih se strga vezalka, potem pa ugotovite, da lahko v trgovini črne vezalke kupite le v paru z rumenimi, ki pa jih vi zagotovo nimate. Še več, odpravili ste se na križarjenje z ladjo na Kornate in si želite malo poležavati in srkati pivo, ko se nenadoma pred vami pojavi izučen rehabilitacijski terapevt, ki vam vzame pivo in zahteva od vas da začnete telovaditi, ker le on ve, da vi potrebujete zdravo življenje. Prav zato jaz ne grem nikoli na nobeno križarjenje, ker ne vem kdaj se bo pred menoj pojavil kakšen rdečkar in skrbel za moje duševno zdravje. In kakšna je povezava med naslovom posta in vsebino Tudi jaz ne vem v kakšni povezavi je spolni razvrat z bivalnimi skupnostmi Ali je spolni razvrat posledica bivalnih skupnosti ali pa bivalne skupnosti preprečujejo spolni razvrat. Sem vprašal še enega rehabilitacijskega pedagoga, pa tudi ni razumel. No ja v času ko sem še prodajal Koniga naokoli po Sloveniji sem se srečal z marsikaterim posebnežem, ki se je izdajal za njegovega vernika. Konig in Vanier pa sta si v marsičem zelo podobna. Pa ne da imam kaj proti njima, le vernikov ne maram.

  • Share/Bookmark

Srečni piloti

April 8th, 2007 by soncek

Prejšnji teden me je klical Matej. Prosil me je, da bi za okroglo mizo o bivalnih skupnostih pripravil kak prispevek. Nič lažjega, saj ravnokar pišem seminarsko nalogo o spremljanju stroškov v stanovanjskih skupinah. Vas zanimajo ugotovitve? V izgubi smo.

Bivalne skupnosti po naše ali stanovanjske skupine za gibalno in intelektualno ovirane, kot jih imenuje zakon, so en sam mater. Pa vseeno mislimo, da je so v tem trenutku od vseh slabih rešitev, še vedno najboljša. Stanovalec ne živi skupaj s svojimi starši, pa kljub temu v običajnem okolju

S prvo smo začeli 1992 v Kranju pod vtisom gibanja za neodvisno življenje in izkušenj iz Nemčije. Ampak kdo si sploh želi neodvisno življenje? Če si neodvisen moraš vsaj vsake toliko časa pogledati v nabiralnik, da se ne čudiš preveč, če ti zaradi neplačevanja položnic odklopijo elektriko. Če si neodvisen, se moraš sam odločiti kaj boš jedel ter potem tudi iti v trgovino ali pa poklicati Halo pizza. Večina današnjih prebivalcev Slovenije mlaših od petindvajset let, pričakuje, da bodo tostorili njihovi starši.

V bivalno skupnost so se vključili tisti, ki niso razmišljali o neodvisnem življenju, pač pa le o tem, da bi preživeli. Starši otrok z zmanjšanimi intelektualnimi in telesnimi sposobnostmi, v njih niso videli prihodnosti za svoje otroke. Razen izjem seveda. Skratka v njih so se znašli ljudje s širokim razponom v stopnji telesnih in intelektualnih sposobnosti, za asistente smo najeli študente in javne delavce ter dobili vse probleme, ki se pojavljajo v zavodih ter vse probleme, ki se pojavljajo v zaprtih družinah. Ko smo se odločili, da bomo do konca liberalni, smo stanovalcem dali denar kar v roke in si zadrgnili zanko okoli vratu do konca.

Eni stanovalci so zlorabljali druge stanovalce in negovalce. Eni negovalci so zlorabljali druge negovalce in stanovalce, vsi skupaj pa so zlorabljali Zvezo Sonček. Ob tem, da je bilo vsem znano, da stanuje v stanovanju še enkrat več ljudi od tistih, ki so imeli najemne pogodbe, ter da se na naročilnico Zveze Sonček lahko preživlja vsakdo, ki pride mimo, mi je nato eden od njih zaupal, da vsi vedo, da hodim jaz na prav tisto naročilnico po hrano zase. No žuri so bili pa dobri, le sosedom in policajem je bilo težko dopovedati, da je to rezultat normalizacije in neodvisnega življenja invalidov ter, da sodi k normalizaciji tudi to, da vsakdo sam odgovarja za svoj kraval in ne Zveze Sonček ali pa njen direktor.

Potrebna je bila analiza in ukrepanje. Ugotovitve so bile naslednje:
1. nihče si ne želi bivati z drugimi, če v to ni prisiljen zaradi ekonomskih razmer ali nege
2. neposredno financiranje ni uporabno za ljudi, ki imajo znižane intelektualne sposobnosti in nimajo dovolj socialnih izkušenj
3. tudi stanovanjska skupina je institucija (tako kot zavod ali družina) in v njej so zlorabe neizbežne
4. zahteva po pravici do svoje sobe je stroškovno nevzdržna

Ukrepi so bili naslednji:
1. ukinitev prve bivalne skupnosti
2. ukinitev neposrednega financiranja
3. stalno usposabljanje, kontroliranje in menjavanje osebja
4. nuditi pomoč pri pridobitvi samostojnega stanovanja, stanovalcem, ki ne potrebujejo ne nege niti nadzora
5. znižati standard bivanja

Reakcije so bile nepredvidljive. YHD ter pol študentov Fakultete za socialno delo se je postavilo v bran tistih, ki so do tedaj brez predsodkov ( v dobri veri, da je to njihova človekova pravica) zapravljali denar Zveze Sonček preko vseh razumnih meja. Vendar so se razmere z leti umirile. Kar nekaj stanovalcev je najelo svoja lastna stanovanja in v novih stanovanjskih skupinah so ostali le tisti, ki dejansko ne morejo živeti samostojno. Ostajata pa dva velika problema: zlorabe in stroški. Ker stanovanjska skupina izpolnjuje vse potrebne pogoje, ki opredeljujejo institucijo (zaprtost ter delitev na šibke stanovalce in močne negovalce) ni usposabljanja stanovalcev in negovalcev nikoli preveč. Kontrola s strani sorodnikov ter organizacije je ne samo dobrodošla temveč nujna. V ekscesnih situacijah je potrebno delavce odpuščati ali menjavati.

O denarju pa na kratko. Strošek na stanovalca v zavodu s dvajsetimi ali več stanovalci nekje na deželi je neprimerno manjši, kot v stanovanjski skupini s šestimi stanovalci sredi Ljubljane. Dolgoročno eksotične, tako rekoč pilotske stanovanjske skupine, ne morejo preživeti, ker občine ne bodo prenesle stroškov večjega števila stanovalcev. Stroške pa je možno znižati le z znižanjem standarda bivanja, povečanjem števila stanovalcev ter s selitvijo na obrobje mest, kjer so cene stanovanj nižje. Žalostno, toda le na ta način bodo do svoje stanovanjske skupine lahko prišli vsi, ki si tega želijo in so po zakonu upravičeni.

To zgodbo pišem v poduk pilotom »Srečnih vasi« in »Srečnih stanovanjskih skupin«. Vsi smo bili že enkrat deležni sreče odkrivanja tople vode, le da vas še ni bilo zraven. Ne čudite se, če mene ni zraven, ko organizirate predstavitev vaših novih odkritij. To sem napisal zato, ker mora pilot pristati na zemljo, še preden mu zmanjka goriva, če ne na koncu ni ne letala, ne potnikov in ne pilota. Saj vem, da se potniki tako radi vozijo…

Pa končajmo tu, ker bom o sindromu vožnje z Indonezijskim trajektom pisal kdaj drugič.

Jože

  • Share/Bookmark