Srečni piloti

Prejšnji teden me je klical Matej. Prosil me je, da bi za okroglo mizo o bivalnih skupnostih pripravil kak prispevek. Nič lažjega, saj ravnokar pišem seminarsko nalogo o spremljanju stroškov v stanovanjskih skupinah. Vas zanimajo ugotovitve? V izgubi smo.

Bivalne skupnosti po naše ali stanovanjske skupine za gibalno in intelektualno ovirane, kot jih imenuje zakon, so en sam mater. Pa vseeno mislimo, da je so v tem trenutku od vseh slabih rešitev, še vedno najboljša. Stanovalec ne živi skupaj s svojimi starši, pa kljub temu v običajnem okolju

S prvo smo začeli 1992 v Kranju pod vtisom gibanja za neodvisno življenje in izkušenj iz Nemčije. Ampak kdo si sploh želi neodvisno življenje? Če si neodvisen moraš vsaj vsake toliko časa pogledati v nabiralnik, da se ne čudiš preveč, če ti zaradi neplačevanja položnic odklopijo elektriko. Če si neodvisen, se moraš sam odločiti kaj boš jedel ter potem tudi iti v trgovino ali pa poklicati Halo pizza. Večina današnjih prebivalcev Slovenije mlaših od petindvajset let, pričakuje, da bodo tostorili njihovi starši.

V bivalno skupnost so se vključili tisti, ki niso razmišljali o neodvisnem življenju, pač pa le o tem, da bi preživeli. Starši otrok z zmanjšanimi intelektualnimi in telesnimi sposobnostmi, v njih niso videli prihodnosti za svoje otroke. Razen izjem seveda. Skratka v njih so se znašli ljudje s širokim razponom v stopnji telesnih in intelektualnih sposobnosti, za asistente smo najeli študente in javne delavce ter dobili vse probleme, ki se pojavljajo v zavodih ter vse probleme, ki se pojavljajo v zaprtih družinah. Ko smo se odločili, da bomo do konca liberalni, smo stanovalcem dali denar kar v roke in si zadrgnili zanko okoli vratu do konca.

Eni stanovalci so zlorabljali druge stanovalce in negovalce. Eni negovalci so zlorabljali druge negovalce in stanovalce, vsi skupaj pa so zlorabljali Zvezo Sonček. Ob tem, da je bilo vsem znano, da stanuje v stanovanju še enkrat več ljudi od tistih, ki so imeli najemne pogodbe, ter da se na naročilnico Zveze Sonček lahko preživlja vsakdo, ki pride mimo, mi je nato eden od njih zaupal, da vsi vedo, da hodim jaz na prav tisto naročilnico po hrano zase. No žuri so bili pa dobri, le sosedom in policajem je bilo težko dopovedati, da je to rezultat normalizacije in neodvisnega življenja invalidov ter, da sodi k normalizaciji tudi to, da vsakdo sam odgovarja za svoj kraval in ne Zveze Sonček ali pa njen direktor.

Potrebna je bila analiza in ukrepanje. Ugotovitve so bile naslednje:
1. nihče si ne želi bivati z drugimi, če v to ni prisiljen zaradi ekonomskih razmer ali nege
2. neposredno financiranje ni uporabno za ljudi, ki imajo znižane intelektualne sposobnosti in nimajo dovolj socialnih izkušenj
3. tudi stanovanjska skupina je institucija (tako kot zavod ali družina) in v njej so zlorabe neizbežne
4. zahteva po pravici do svoje sobe je stroškovno nevzdržna

Ukrepi so bili naslednji:
1. ukinitev prve bivalne skupnosti
2. ukinitev neposrednega financiranja
3. stalno usposabljanje, kontroliranje in menjavanje osebja
4. nuditi pomoč pri pridobitvi samostojnega stanovanja, stanovalcem, ki ne potrebujejo ne nege niti nadzora
5. znižati standard bivanja

Reakcije so bile nepredvidljive. YHD ter pol študentov Fakultete za socialno delo se je postavilo v bran tistih, ki so do tedaj brez predsodkov ( v dobri veri, da je to njihova človekova pravica) zapravljali denar Zveze Sonček preko vseh razumnih meja. Vendar so se razmere z leti umirile. Kar nekaj stanovalcev je najelo svoja lastna stanovanja in v novih stanovanjskih skupinah so ostali le tisti, ki dejansko ne morejo živeti samostojno. Ostajata pa dva velika problema: zlorabe in stroški. Ker stanovanjska skupina izpolnjuje vse potrebne pogoje, ki opredeljujejo institucijo (zaprtost ter delitev na šibke stanovalce in močne negovalce) ni usposabljanja stanovalcev in negovalcev nikoli preveč. Kontrola s strani sorodnikov ter organizacije je ne samo dobrodošla temveč nujna. V ekscesnih situacijah je potrebno delavce odpuščati ali menjavati.

O denarju pa na kratko. Strošek na stanovalca v zavodu s dvajsetimi ali več stanovalci nekje na deželi je neprimerno manjši, kot v stanovanjski skupini s šestimi stanovalci sredi Ljubljane. Dolgoročno eksotične, tako rekoč pilotske stanovanjske skupine, ne morejo preživeti, ker občine ne bodo prenesle stroškov večjega števila stanovalcev. Stroške pa je možno znižati le z znižanjem standarda bivanja, povečanjem števila stanovalcev ter s selitvijo na obrobje mest, kjer so cene stanovanj nižje. Žalostno, toda le na ta način bodo do svoje stanovanjske skupine lahko prišli vsi, ki si tega želijo in so po zakonu upravičeni.

To zgodbo pišem v poduk pilotom »Srečnih vasi« in »Srečnih stanovanjskih skupin«. Vsi smo bili že enkrat deležni sreče odkrivanja tople vode, le da vas še ni bilo zraven. Ne čudite se, če mene ni zraven, ko organizirate predstavitev vaših novih odkritij. To sem napisal zato, ker mora pilot pristati na zemljo, še preden mu zmanjka goriva, če ne na koncu ni ne letala, ne potnikov in ne pilota. Saj vem, da se potniki tako radi vozijo…

Pa končajmo tu, ker bom o sindromu vožnje z Indonezijskim trajektom pisal kdaj drugič.

Jože

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Srečni piloti”

  1. pamet00 komentira:

    HVAKA BOGU, DA TUDI SRECNEZI OBSTAJAJO. JEBIGA?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !