Kaplarji

Vedno manj nas je takšnih, ki smo odslužili vojaški rok v JNA, pa vendar nekaj nas je še. In včasih pogovor seže v tiste čase, še posebno kadar beseda zastane in so spomini na JLA neizčrpen vir tem za premoščanje v pogovoru. Teme so večne. Hašek in njegov Dobri vojak Švejk pa tudi Miličinski in njegovi Butalci so univerzalni za vse čase. 

Danes smo prejeli račun za nekaj kar nismo naročili. In plačali ga bomo, ker gre pač za mnenje socialne zbornice za razpisano koncesijo za izvajanje storitve VDC in socialnega varstva. Država se obnaša kot oficirji JLA. Državni funkcionarji in uslužbenci ministrstev sicer ne posedajo dobesedno po kafanah, pač pa se podijo po prireditvah in sestankih ter pri tem nimajo časa, da bi o čem razmišljali in še manj, da bi o čem odločali. Za ta umazana dela imajo kaplarje.  

Zakaj bi se državni uradnik ukvarjal s tem komu naj podeli koncesijo če pa ima za to strokovno zbornico. Še pomnite sošolci direktorji kaj nam je rekel Pucelj: »Stroka ne sme o ničemer odločati. V trenutku ko začne odločati, ni več stroka, temveč politika.« Kako naj nekdo v zbornici, ki jo sestavljajo direktorji in drugi strokovni delavci državnih inštitucij izda pozitivno mnenje za nekega zasebnega koncesionarja, ki jim bo odžiral kruh? Če pa ga že izda, mora pri tem zaslužiti. Kaplar, ki ne izpolnjuje pogojev za to, da bi ga človek zaposlil v organizaciji, nato tej organizaciji izdaja mnenje.  

Seveda bomo to mnenje tudi plačali. Komu pa naj se pritožimo? Če so ti v vojski kaj ukradli in kraja je bila najbolj priljubljeno sredstvo preganjanja prostega časa, in si se šel naivno pritožiti oficirju, potem si dobil lahko dva odgovora. Če je bil dobre volje: »Krug je velik pa snađi se«, če pa je bil slabe volje:«Ja ću tebe kazniti«  Ker bi bila kazen (ne dobiti koncesije) slaba rešitev se bo pač treba razgledati po dvorišču Ministrstva. 

Kaplarji so tudi v sindikatu. Naš nam intenzivno pošilja peticijo proti zasebnim osnovnim šolam in nikakor mu ne morem dopovedati, da smo tudi mi zasebniki od katerih država zahteva, da za izvajanje dejavnosti sami financirajo nakup in opremo prostorov. V tej državi bo moralo preteči še precej časa, preden bomo zapopadli, da plačujemo davke za šolanje otrok, za zdravljenje državljanov, za zaposlovanje invalidov in ne za plače učiteljev, zdravnikov, defektologov in socialnih delavcev. Ali mora biti starši učenca kaznovani zato ker njihov otrok hodi v zasebno šolo (ki izvaja javni izobraževalni program)? Ali mora biti njihov otrok s posebnimi potrebami kaznovan, ker je vključen v zasebni VDC.  

Berem magnetograme odborov v državnem zboru. Prav žal mi je tistih, ki so te poslance volili in morajo sedaj občasno poslušati kakšne klatijo. Ob takšnih trenutkih sem res vesel, da ne hodim na volitve. Vsaj to mi je prihranjeno. Polovica jih niti ne ve na katero sejo so prišli in kaj je na dnevnem redu,  potem pa streljajo z vsemi topovi (Patrijami) drugi pa branijo kar jim je naročil njihov number one (po svoji vesti torej). Z Patrijami bi rešili šolstvo, zdravstvo in socialo, kot da je rešitev v denarju in ne organizaciji. Mimogrede dragi opozicijski: ni problem v zasebnem šolstvu, temveč v tem, da ste v času, ko se je sprejemala denacionalizacijska zakonodaja vsi iz rdeče barvali v črno. No ja znate pa v primerjavi z onimi drugimi vsaj Slovensko. To je pa tudi nekaj. 

In še o kaplarju številka 1 med invalidi. Saj veste. Ni da bi se oficir dajal z vojsko in minister z invalidi. Najbolj ležerni med ministri si je želel zagotoviti popolno varnost pred njimi in je zato pripravil unikum v Evropski uniji Zakon o invalidskih organizacijah, ki mu zagotavlja da bo vsa nezadovoljstva med invalidi rešil number one med njimi. Vse za en »izlazak u grad« in »oprostitev od požarstva«. In to bi sedaj radi naredili tudi gospodje poslanci. Naj se invalidi sami dogovorijo tem kako si bodo delili denar med seboj. To je najbolj pravično in v duhu Listine OZN o človekovih pravicah invalidov. Kot da bi bili invalidi neki Nadslovenci brez tajkunov, ki si znajo pravično med seboj deliti denar. Dragi poslanci pa še kakšni tajkuni so med njimi. In ko se invalidi tako lepo menijo med seboj klatijo takšne neumnosti, da se človeku lasje ježijo. Ampak če dobro premislim vam in vašim nakladanjem o ubogih invalidih, še do kolen ne sežejo. 

No pa tole o poslancih je le za dušo. Jaz se oficirjem ne pritožujem več, da me kaplarji pustijo pri miru. »Snalazim se po krugu« in pazim, da nisem »poslednji u stroju«, ker zadnji so kaznovani in ne dobijo nič. In to delajo tudi moji kolegi v drugih invalidskih organizacijah, nihče več ne pomisli na to, da je eden vedno zadnji in je potem požarni namesto kaplarja.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !