Kje je pa vizija Franček?

 

 

Pozdravljen Franček.

 

Vedno z zanimanjem preberem tvoje kolumne, ki so zanesljivo najboljše analize gospodarske situacije v državi. Uporabljam jih kot vremensko napoved za naslednjih dvanajst mesecev. Pomagajo mi, da se pravočasno pripravim, v kolikor se pač da, na situacijo, ki prihaja. Tudi tokrat sem te bral v Mladini. Odlična analiza, toda kje je vizija?

 

Brez namiga na vizijo bo tudi ta vlada tavala od ene ideje do druge in uresničevala le najbolj nepomembne in škodljive. Zdi se kot da se vsake toliko časa komu sanja, da je dobil idejo kaj naj vlada dela in potem to takoj sporoči javnosti. Nekaj med njimi je takšnih, ki bi jih bilo vsekakor vredno uresničiti, toda prav te nato povozijo demagogi iz sindikatov in populistične stranke. Vlada, ki želi biti le všečna in nekaj delati pa naj bo karkoli, le da ne razpade, seveda poklekne pred vsakim, ki ji prst pokaže.

 

Tako poslušamo in beremo dnevno gostilniške razprave o nacionalnem interesu, tajkunih, koncu neoliberalizma itd. Edina vizija, ki ostaja, je ohranjanje stanja takšnega kot je. Zahtevamo in obljubljajo nekaj, kar ta država ne more dati. Premoženje vsakega tajkuna ali vsako zavoženo investicijo multipliciramo na tisoč »dobrih« projektov in na koncu obvelja prepričanje, da je potrebno le pozapreti barabe in bomo vsi živeli kot bubreki v loju.

 

Ukinitev kapitalizma, podržavljanje gospodarstva (negospodarstvo je tako ali tako v celoti državno) in ukinjanje trga (ki ne deluje v celoti v gospodarstvu, v negospodarstvu pa ga sploh ni) ne bo povečalo naše sreče in blagostanja. Naša sreča v samoupravnem socializmu je bila v tem, da je bilo manj tistih, ki so imeli več kot mi ali pa so bili manj javno izpostavljeni. Neučinkovitost porabe resursov pa je bila podobna kot je sedaj. Srečo si je tako prejšnji, kot sedanji režim kupoval na račun zadolžitev in ne na račun učinkovite rabe resursov in pravičnega dostopa do družbenega bogastva.

 

Tisti, ki bi imel jajca in bi tvegal ulične proteste in poraz na volitvah, bi moral ukiniti državne monopole (ne samo v gospodarstvu, temveč predvsem v negospodarstvu), obdavčiti prebogate, uvesti univerzalni temeljni dohodek, zaščititi naravne reusre in državljanom jasno povedati, da si družba ob takšnem stanju gospodarstva pač ne more privoščiti tako visokih plač in socialnih transferjev. Bomo pač imeli nižje plače, toda tudi cenejše storitve.

 

Od tu dalje pa tudi mene zmanjka. Lahko si pomagam le s Kardeljem. Kako je že rekel, »Sreče ne more človeku dati…. ampak si jo mora ustvariti sam. Nekateri bodo srečo iskali v sebi, nekateri bodo “srečni” po Breclju, nekateri bodo skušali tekmovati z boljšimi v znanju in iznajdljivosti, večina pa bo zadovoljna že s tem, da je tudi sosedu koza crknila.   

  • Share/Bookmark

Komentiraj