Kaj pa potem?

Rojstvo vsakega otroka je poseben dogodek, še posebno danes, ko rojstev ni veliko, v primerjavi s številom otrok v družinah pred recimno sto leti. Starši sanjarimo o tem kaj vse bo lahko postal naš otrok, ki bo v življenju dosegel več kot mi in na ta način morda uresničil tudi naše neuresničene sanje. Ta pričakovanja so še toliko večja, ker nas otrok »tako bistro gleda«, se hitro uči ter nazadnje celo shodi in začne govoriti. Seveda smo zato zaslužni tudi mi, ker ga spodbujamo na vse možne načine, ki jih najdemo v knjigah in revijah ali pa jih slišimo od znancev. In tako delamo tudi potem ko otrok začne govoriti, ko bi se vsaj po našem menju že lahko začel učiti tujih jezikov, pa baleta in kakšnega inštrumenta ter začel trenirati nogomet ali smučanje. Prav škoda bi bilo, da bi se pri igri z drugimi otroki poškodaval ali pa naučil kakšnih grdih besed in navad. Tudi pospravljanje za seboj ali pomoč staršem pri gospodinjskih opravilih bi bila zanj »popolna izguba časa«, saj ga čaka še »velika prihodnost«. Nekateri starši pa imajo »smolo«, ker njihov otrok ni tako spreten kot drugi, morda še ne hodi in ne govori. Njihove predstave o izjemni prihodnosti njihovih otrok so ogrožene. Začnejo iskati načine kako otroku pomagati, kako pospešiti njegov razvoj ali pa ga »ozdraviti«. S pomočjo zdravnikov, interneta in drugih staršev spoznavajo neštete načine kako pomagati otroku. Seveda se pri tem ne pozabijo jeziti ne le na kruto usodo, temveč tudi na zdravnike,ki so bili »malomarni« pri porodu ter jim ponujajo, v primerjavi z ponudbo,ki so jo našli na internetu, le neke neprepričljive terapije.Sledi preizkušanje domačih zdravil, alternativnih metod ter obiski obetajočih tujih klinikah, kar je povezano običajno z velikimi stroški. Te si nekateri lahko privoščijo, drugi pa prosijo za pomoč dobre ljudi preko tiskanih in elektronskih medijev. Nekateri otroci bodo presenetili tako zdravnike kot starše in bodo njihove težave postale komaj opazne ali pa obvladljive, drugi pa bodo kljub različnim »zdravilom« in terapijam ostali otroci s posebnimi potrebami, otroci z razvojnimi zaostanki, otroci z motjami v telesnem in duševnem razvoju. Starši teh otrok verjetno nikoli ne bodo izgubili upanja, da nekje obstaja »zdravilo« za njihove otroke, ampak spopadati se bodo morali z vprašanji kaj naj naredijo do takrat. Nekateri bodo otroke zaupali razvojnim oddelkom vrtcev in šolam s prilagojenim programom in skušali živeti neko normalno življenje, drugi pa bodo opustili svoje poklicne kariere in se kot družinski pomočniki »posvetili« svojim otrokom. Pri tem bodo eni manj in drugi bolj krivili sebe za neuspeh svojih otrok, predvem pa se bo njihova socialna mreža ožala, njihov otrok pa socialne mreže sploh ne bo mogel ustvariti. Tako starši »bodočih estradnih zvezd«, kot tudi staršin otrok s posebnimi potrebami pa se večinoma ne zavedajo, da je njihovo primarno življenjsko poslanstvo otroke pripraviti na samostojno življenje. Za samostojno življenje pa vas ne morejo usposobiti ne akademske diplome in ne diplome lepotnih tekmovanj. Potrebno se je znati primerno obleči, nahraniti, umiti in če je možno tudi oprati perilo, skuhati hrano, plačati položnice, ustvariti socialno mrežo, komunicirati z drugimi in se postaviti zase ter preprečiti morebitne zlorabe. Ampak danes je tako, da niso »večni oroci« le otroci s posebnimi potrebami, temveč tudi dokotoranti na univerzi. Večina »bistri in nadarjenih« otrok bo prej ali slej spoznala, da ni sposobna uresničiti pričakovanj svojih staršev ali pa svojih sanj. Prej ali slej bo morala začeti služiti svoj denar, se najkasneje z rojstvom svojih otrok preseliti od staršev nekam na svoje in se mnogo prepozno začela učiti osnovnih življenjskih in socialnih veščin. »Otroci« s posebnimi potrebami pa se razen redkih izjem, navkljub svoji starosti, ne bodo smeli ali pa mogli odseliti od svoji staršev na svoje. Resnici na ljubo gredo lahko le v nekaj redkihstanovanjskih skupin in bivalnih skupnosti, ki pa jih je malo prav zato ker starši mislijio, da bo zanje doma bolje poskrbljeno. Poskrbljeno verjetno res,ker stanovanjske skupine in bivalne skupnosti niso samo za to, da je za stanovalce tam dobro poskrbljeno, temveč tudi za to, da stanovalci v čim večji meri sami poskrbijo zase. Ne le v fizičnem in gospodinjskem smislu, temveč tudi v smislu odločanja o sebi in o svojem času. Seveda se tudi tu med osebjem najdejo »mame«, ki najbolje vedo kaj je prav za stanovalce, toda vedno bolj se uveljavlja zavest, da morajo tudi o tem odločati stanovalci sami. Kaj pa tisti, ki kljub svoji dvakratni polnoletnosti, še vedno ostajajo doma pri svojih starših. Običajno so preveč zaščiteni, ker se zanje verjame da »oni pa tega ne zmorejo«. In če nečesa ne zmorejo, se jim tega tudi ni treba učiti in seveda tega nilkoli ne bodo zmogli. Starši ali drugi sorodniki zanje običajno »lepo skrbijo« in tudi finančno je to najbolj optimalna rešitev. Ekrat v prihodnosti bo pač treba nekaj narediti in enkrat v prihodnosti bodo tudi njihov otrok morda šel v neko stanovanjsko skupino. Čeprav, rokona srce, je veliko strašev, ki upajo, da bodo umrli skupaj s svojim otrokom in jim ne bo treba razmišljati o tem kaj bo z otrokom po nihovi smrti. Ampak ta »enkrat«, ki se vedno odlaga in odlaga, pride kar sam. Starši, običajno je samo mama, so vedno bolj sami oslabeli in utrujeni. Pri sedemdesetih ali celo osemdesetih je potreben že nečloveški napor za negovanje telesno oviranega sine ali hčere. Potrebna je zunanja pomoč, ki pa je mnogokrat zavrnjena. Potem pa pride trenutek, ko ne gre več naprej. Starši gredo v bolnišnico ali pa umrejo. Takrat nastopi trenutek, ko se ne da več razpravljati o tem, da je treba otroka pripraviti na samostojno življenje v stanovanjski skupini. Treba je ukrepati čez noč. Zelo verjetno v stanovanjski skupini ne bo prostora ali pa sedaj že precej star »otrok« res nima možnosti več, da bi se usposobil za samostojnoi življenje. Ostane le še dom za stare. Nekaj kar se je ves čas kazalo kot edina možna rešitev, glede na to, da je otrok drugačen, se je na koncu izkaže za zgrešeno odločitev. Poslanstvo staršev je usposabljanje za samostojno življenje, zaščita pred življenjem pa mora biti pri tem minimalna. Prazaprav nas pred življenjem nič ne more obvarovati, prej ali slej se moramo z njim spopasti sami, ne glede na to ali smo »nadarjeni« ali pa imamo »posebne potrebe«.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !