Pepelka se ne da

Februar 24th, 2007 by soncek

Danes so me kot Pepelko pustili doma. Morda nisem zadosti lep ali pa zadosti pameten, skratka jaz nisem smel na ples. Pa saj mi niti ni do plesa. Namesto tega sem bil na Sv. Jakobu. Sonca žal ni bilo, bilo pa je ravno prav kisika za prepih v možganih, ki je potreben za oblikovanje posa. Zadnjič, ko sem bil tam sem še hodil za ministrom. Danes za istim ne bi mogel več. Vedno pa se spomnim kako je bilo prvič. Ja ata Korošin nas je gnal od zadnje trolejbusne postaje na Viču. Kakopak, saj avtomobila ni imel vsak. Njemu so pa zmagovalci tako ali tako vse pobrali. Kisik bo prav prišel za tole pisanje. Če sta se oglasili tako K. in nato še E., je že skrajni čas da nekaj napišem. Priznam težko je pisati na blog, ki ti ga sodelavci označijo kot direktorjeve misli. Direktor pač ne more napisati vse kar misli. Eni bi se zgrozili, ker direktor nič ne misli, drugi pa zato kaj misli. Jaz pa imam do polne penzije še neskončnih osem let in moram zato krmariti med tem kar mislim in med tem kar bi bilo še spodobno zapisati. Priznam tudi volje in ideje ni bilo nobene, Najprej kronična zimska depresija, nato pa še Hamletovska dilema. Se bo ta sploh kdaj razrešila? Zdrmala me je šele šola za direktorje. Ta mi je dvignila adrenalin v vseh pogledih. Še en cehovski nateg, ki dviga stroške socialnega varstva. Že res da le kroženje denarja (potrošnja) odpira nova delovna mesta, toda še vedno se po Samuelsonu lahko odločamo ne le o topovih in maslu temveč tudi o predavateljih ali pa negovalcih. Manj predavateljev = več negovalcev = več mest v VDC in bivalnih skupnostih. Kad se mora nije težko in grem. Ampak sprejem je kot v vojski. Vsi te trepljajo po rami, ker imaš takšno srečo, da boš lahko eno leto vsak mesec tri dni preživel v hotelu na stroške firme. Prav tako kot so nam rekli ko smo prišli v kadetnico v Maribor. Dobrodošli v hotelu B kategorije, sobo (s 22 posteljami) smo vam rezervirali za eno leto. Že prvi dan so mi ukradli šinjel (sredi zime seveda) in mi ga naslednji dam prodali nazaj za 5.000 din. Tu bom pa dobil (če bom priden seveda) naziv direktor pred ime. No ja so pa tudi prednosti. Sošolci so vsi direktorji, vso po vrsti bolj izobraženi kot jaz, vsi se tikamo, časa za izmenjavo informacij je obilo. Skratka okolje je prav imenitno za benchmarking. Predavatelji me prisilijo da začnem ponovno prebirati literaturo, ki se je leta nabirala v knjižnico in na veliko žalost vodje financ jo še nekaj naročim po Amazon.com. Bolj kot jo berem, bolj ugotavljam, da je Sonček ena štala direktor pa zanič. Če ne bi bilo drugih zaposlenih, ki znajo delati tudi brez direktorja, bi že zdavnaj propadli. Moralo mi dvigne H., ki med predavanjem nespodobno hvali mene in Sonček, tako da se v odmorih ne čudim, da nihče ne želi z menoj na kavo. Še tiste redke, ki si upajo sprašujejo drugi, če jim ni nič nerodno. Še lažje, mi je ko eden od predavateljev omeni, da je najboljši tisti direktor, ki nič ne dela in posel kljub temu teče. Hval Bogu. No treba bo narediti tudi nekaj seminarskih nalog. Še to. Tokrat sem se odločil, da ne bom perfekcionst, ki misli, da hodiš v šolo zato da se nekaj naučiš. Sedaj mi je jasno, da hodiš v šolo za to, da jo narediš, to je, da se naučiš tisto, kar želi učitelj slišati in ne tisto, kar bi bilo pametno in uporabno. Torej copy paste in tu bo seminarska naloga o foundraisingu. No seveda ne morem biti tiho, kadar predavatelji in sošolci govorijo (po mojem mnenju seveda) neumnosti. Če že kam grem, grem seveda zato, da kaj povem. Zato pač ne hodim na seminarje Socialne zbornice, kje najprej klati nekdo od zbornice, nato nekdo iz ministrstva, nato invalidski Nº1 potem pa je seveda kosilo. Po kosilu se lahko glasi še raja,ki pa ne more onim dopoldanskim reči, gospodje pa vi nakladate. Kajti dopoldanski so že zdavnaj nekje drugje. Saj tile moji sošolci bi tudi imeli kaj povedati, pa so raje tiho. Sami WD 40, pardon v.d. (vršilci dolžnosti), ki trepetajo ali bodo potrjeni ali ne. Predvsem bi lahko povedali, da si z modrostmi tele šole ne bodo mogli kaj dosti pomagati. Vse njihovo poslovanje jim do potankosti odredijo uradniki na ministrstvu. No krajev, kjer bi lahko kaj povedal je res zelo malo. Zadnjič sem šel izjemoma na sejo NSIOS, ker se je moj post obravnaval kot osma točka dnevnega reda. Malo sem bil užaljen ker je bil šele za Elenino novoletno poslanico, vendar sem bil kljub temu pripravljen na tovariško kritiko in samokritiko. Potem pa je bilo na vrsti kosilo in moja točka je la z dnevnega reda. Popolno razočaranje.

  • Share/Bookmark

Danes nisem jezen. A res?

December 31st, 2006 by soncek

Moj zadnji tekst na blogu je baje od 6.decembra. To so mi povedali tisti redki (Uroš, Gabi), ki ga berejo ali pa se to upajo priznati. Pa še to so rekli, da sem vsakič bolj jezen. Očitno pišem le iz jeze.

Danes je Silvestrovo in ne spodobi se biti jezen. Poizkus, da bi na Šmarjetni gori popil kavo je spodletel, saj povsod čakajo le večerne goste. Včeraj sem obiskal Gabi in Srečota zadnjič v tem letu. Spraševala sta kje bomo za Silvestrovo. Pričakoval sem, da vsaj njima ni treba tega spraševati, saj bi morala to vedeti. Doma! Kje pa drugje. Z Tomažem se pač ne da pohajati od prijateljev do prijateljev ali pa sredi noči postopati od stojnice do stojnice. Saj nam ni nič hudega, toda enkrat bi si pa tudi jaz želel iti na zadnji večer starega leta malo ven. Pa ne bo šlo. V vseh socialnih ustanovah so prepričani, da si starši odraslih otrok z invalidnostjo ne želimo na ta dan nič drugega, kot pa da bi bili skupaj z njimi. Tudi Sonček pri tem ni izjema. Ker sem, kot direktor, prepovedal, da bi starše spraševali o tem, kdaj bo njihov otrok doma, so jim začeli razlagati, »Veste, razen vašega ne bo v bivalni skupnosti nikogar. No saj to nas nič ne moti, le povedati nam morate, če ne bo šel domov«. Sporočilo je jasno. Šel bo domov. Pa mene to ne skrbi, da bi se po vsem mestu govorilo »Vsi so šli domov, razen Primožičevega« bom pač nekaj prispeval k zmanjšanju stroškov, saj Sončku ne bo potrebno nobenemu delavcu plačevati nočnih, nedeljskih in prazničnih dodatkov.

Tako sem sedaj doma. Tomaž lista knjigo ter sprašuje kdo bo še danes prišel. Toda razen Novega leta in Eura ne pričakujem nikogar.

Malo prebiram še zadnje časopise, elektronsko pošto in internet. V sobotni prilogi je Štefan grdo diskvalificiral Tomaža. Nek gimnazijski maturant pa res ne more spraševati kdaj in kje so bile volitve predsednika NSIOS. Prav mu je kaj pa sprašuje stvari, ki so nepomembne. Naj se preneha obremenjevati z NSIOS. Če bo potrebno bo ta nekoč tudi izvolil predsednika in če bo potrebno tudi za nazaj. Ampak zanimivo je to, da Tomaž ni hendikepiran zato, ker ne vidi, temveč zato, ker je gimnazijski maturant. Ko bi mu vsaj tako, kot nekemu drugemu gimnazijskemu maturantu rasla glava in bi imel zato pravico, da ima o vsem svoje eksluzivno in neprizivno stališče, ki je po čudežu enako stališču vseh manjzmožnih. Ima pa zato Tomaž bistveno večji nek drug organ, ki bi ga pri nekaterih diplomirancih težko iskali (pa ne v fizičnem temveč v astralnem smislu).

Po elektronski pošti je dobil svojo brco v rit Rafko. Zradi smetenja po poštnem predlu, ga je “na p…” nihče drug kot Dušan, ki samega sebe brez zadrege proglaša za nestrpneža, ki zahteva toleranco do svoje nestrpnosti. Že znana stališča, ki jih moram poslušati na 103,4 in 107,4. Bo pač treba v avtu imeti več muzike na CD, kajti fant je že v resni krizi. Najprej so ga ogrožali “ta južni” glasbeniki, sedaj ga pa ogrožajo že slovenski. Če bo tako nadaljeval bo nekoč prepovedal tudi predvajanje samega sebe. Nobene škode ne bo.

Ker se pa Rafkota tiče ima pa glavo ne samo veliko, temveč v njej tudi kaj je. Vendar pa zaradi drugih organov, tako kot Tomaž nima šans, da bi delal kariero v svoji organizaciji. Škoda. Ne za njiju, temveč za organizaciji. Jaz nimam tako velike glave (čeprav je baje vseeno toliko velika, da mi nobena kapa ne paše) kot Rafko in nimam toliko v njej kot Tomaž. Z njima me druži samo to, da tudi jaz nisem bil zaželen v svoji organizaciji in sem le po čudežu še v njej. Če že nisem toliko moteč za organizacijo sem pa zanesljivo moteč za socialne delavce. Tako lepo so se imeli dokler v njihov svet vdrl nek ekonomist, ki se ne napaja z nesrečo drugih, temveč ga le zanima kako bi bil denar, ki je razpolago čimbolj učinkovito uporabljen in storitve čimbolj pravično razdeljene. Napaka.

No pa da ne bo kdo mislil, da se jezim, le Tomaža in Rafkota tolažim.

Na netu sem končno izbrskal naslov prijateljice iz otroških let. Sedaj čakam na njen odgovor. Vsake toliko časa grem pogledati, če je že kaj pošte, Samo viagra in podobne pomoči prihajajo (kakšen naslov shranim za vsak primer). Nihče od mojih stalnih dostavljalcev internetnih šal se ne oglasi. Očitno se že vsi veselo zabavajo. Na spletni strani Sončka je devet obiskov. Očitno je tudi drugim dolgčas, saj danes pa ne bo na njej nič novega razen morda tegale teksta, če se bom le še spomnil kako ga spravim na blog.

Če je danes jezen kdo drug, naj ne bo zaradi mene.

Jože Primožič

  • Share/Bookmark

Vampirka Eelena

December 3rd, 2006 by soncek

Danes je svetovni dan manjzmožnih, ki ga v Sloveniji praznujejo tudi invalidi. To je dan ko predsednica YHD dobi krila, zapusti svoj voziček ter po fasadah izpisuje geslo »Naj živi socialni model manjzmožnosti«. Dan ko člani YHD z računalniškimi triki praznijo račune invalidskih organizacij zato, da bi lahko izvajali svoje zablodele programe. Funkcionarji invalidskih organizacij pa na ta dan z ošpičenimi koli in kitami česna varujejo svojo identiteto.

Njihov mesija je nedavno razglasil, da Evropski invalidski forum opušča socialni model manjzmožnosti (disability) ter da v Sloveniji po letu 1945 ni bilo več medicinskega modela. In kateri model potem sploh vlada v Sloveniji? Mimikrirani krščansko filantropski! Veliki mesija je uspel princip retrogradizma, ki so ga v slovensko umetnost uvedli Irwinovci, prenesti na področje manjzmožnosti.

Odnos do tistih, ki so manjzmožni je odvisen od kulturnega okolja in od zgodovinskega obdobja. V različnih študijah manjzmožnosti (disasbility studies) bomo našli pričevanja o tem, da nekatere kulture pojma manjzmožen ne poznajo in zato tudi ne besed, ki bi ga označevale. V Evropskem kulturnem prostoru poznamo nekaj značilnih zgodovinskih obdobij z različnimi odnosi do manjzmožnih. Ti odnosi z nastopom drugega zgodovinskega obdobja niso enostavno izginili, niso pa bili več prevladujoči.

Če poenostavimo je prvo obdobje Grško Rimsko. To je čas, ko se je veliko vojskovalo in veljavo so imeli vojaki. Kdor ni bil sposoben za vojskovanje, je bil manj zmožen. Toda invalid (invalidus = slab, onemogel, bolehen) je postal samo tisti, ki je postal manjzmožen v bitki in ta je za svoje žrtvovanje družbi in državi, dobil invalidnino (kos zemlje). · Tu je prvi ministrant princip retrogradizma uvedel tudi v razvoj jezika. Niso Angleži uporabljali latinskih besed pač pa je latinska beseda invalidus nastala iz Angleške besede invalid (bolehen, nebogljen, pohabljen) · Princip odškodnine države skozi status invalida, se je obdržal in se uporablja še dan danes

Sledi Krščansko obdobje usmiljenja. Od rojstva pohabljeni so sicer posledica grehov, toda zaradi Krščanskega usmiljenja imajo privilegij, da lahko beračijo pred cerkvami. Plačilo za ta privilegij je hvaležnost cerkvenim (sedaj posvetnim) oblastem. Ta občutek krivde in manjvrednosti pohabljenih je ostal do današnjih dni. Sistem beračenja pa je veliki mesija v tridesetih letih uspel izpiliti do popolnosti ter ubogajme države predstaviti kot človekovo pravico. Pohabljeni imajo tako »pravico« do oprostitve naročnine na radijske in televizijske programe, plačilo prevoza v mestnem prometu, plačila vstopnic v ustanove in na prireditve. Slepi se lahko vozijo zastonj z letalom (bojda so prikrajšani za pogled skozi okno) znotraj ozemlja Slovenije (ne boste nam vzeli pravice, pa čeprav je ne moremo izkoristiti!!!) Nikomur od pohabljenih pa seveda ne pride na misel, da je ponižujoče dejstvo, da nima toliko denarja, da bi si lahko sam plačal vozovnico.

Nadaljujemo z obdobjem filantropije (delamo dobra dela, saj so oni tudi ljudje, ki niso krivi za svojo pohablejnost!). To je tudi obdobje razvoja industrije, ko se princip invalidnosti in invalidnine prenese na področje zaposlovanja. Tisti in samo tisti, ki je bil zaposlen in se poškoduje pri tem, ima pravico do odškodnine, ki naj nadomesti njegovo žrtev. Ta princip velja še danes in iz sistema pokojninsko invalidskega zavarovanja se je začel pojem invalid laično uporabljati tudi za pohabljene, ki nimajo statusa invalida iz vojne ali delovnega razmerja. Filantropija je tista, ki da krila medicinskemu modelu. Medtem ko so v špitalih zdravniki še na črno delali ekspirimente z tam zaprtimi marginalnimi skupinami, je razmah karitativnih ustanov omogočil legalen razvoj inštitucij, ki so razvijale metode za popravljanje pohabljenih. Metode so se menjale, toda princip je ostal. Drugačne je potrebno izločiti iz družbe ter jih po posebnih, najprej medicinskih in kasneje še pedagoških metodah, popraviti, tako da bodo sodili med normalne ljudi. V Sloveniji se najbolj vidno kaže ta princip na objektih za drugačne, ki so locirani v najbolj zakotnih krajih dežele (Dutovlje, Ponikve, Črna na Koroškem, Dobrna, Dornava, Ig, Stara gora). Višek pa dosega z gradnjo novega objekta za poklicno rehabilitacijo pri Inštitutu za rehabilitacijo. Značilnost tega modela je da je posameznik nemočna oseba, prepuščena stroki, ki na njej izvaja posebne metode popravljanja. V prejšnjem stoletju se je razvila cela vrsta metod, ki jih začuda ne uvrstijo v alternativno medicino, in odkritih je bilo na stotine različnih diagnoz in sindromov, ki omogočajo profesionalno promocijo vedno večjemu številu strokovnjakov. Na tem področju je mesija slovenskega invalidizma iznašel unikum v svetovnem merilu: Zakon o invalidskih organizacijah, ki medicinski model uzakonja z delitvijo manjzmožnih po diagnozah. In to vse zato, da se dokončno ukine medicinski model. Zakon namreč omogoča vrnitev v Krščanski model usmiljenja, saj daje pravno osnovo za zbiranje ubogajmejev.

O socialnem modelu ni treba zgubljati besed, ker so ga baje v EDF že ukinili in se ga sramujejo. Pa vseeno. Razvil se je v drugi polovici prejšnjega stoletja med intelektualnim delom manjzmožnih in temelji na človekovih pravicah. Oseb s telesnimi senzornimi ali intelektualnimi okvarami ni potrebno več popravljati, temveč naj družba sprejme njihovo drugačnost in naj se jim prilagodi. Invalidi, manjzmožni, pohabljeni ali pa kriplni postanejo državljani, ki imajo svoje državljanske in človekove pravice. Te so poleg drugih tudi pravica do šolanja, bivanja in zaposlitve skupaj (in ne ločeno) z drugimi državljani. Napaka.

Če zahtevaš enakopravnost, potem lahko izgubiš ubogajme ( ki je tudi UBOGAJ ME). Bolje je do popolnosti razviti naslednjo formulo: invalidi = osebe, ki prejemajo invalidnino, invalidi = manjzmožni, invalidi = člani invalidskih organizacij, člani invalidskih organizacij = osebe, ki prejemajo invalidnino (ne oseb z invalidnosti, kot so to zmotno mislili v Evropskem invalidskem forumu).

Genialno. Slovenska družba, taka kot se kaže zadnje mesece, pač ni sposobna, da bi drugačne jemala kot enakopravne državljane, zato je vrnitev v Krščanski model optimalna rešitev.

TV Slovenija ravnokar poroča, da v ZDA, Veliki britaniji in še nekaterih državah ljudje množično sežigajo Antidiskriminacijske zakone ter se odpovedujejo svoji veri v socialni model. Generalna skupščina OZN pa bo na predlog R Slovenije podelila Sloveniji posebno priznanje za razvoj na področju invalidskega varstva (če odmislimo OZN, novica ni šala).

Jaz grem pa sedaj k deseti maši, ker po osnutku direktive EDF o manjzmožnosti, sodimu tudi starši manjžmožnih otrok med manj zmožne. Pardon Invalide. Za ubogajme (davčna oprostitev. Bravo kolegi starši!!!) moram pač ubogati državno, cerkveno in invalidsko oblast.

Jože

  • Share/Bookmark

Prostovoljci?

November 29th, 2006 by soncek

Včeraj je bil uspešen dan, tako zame, kot za Zvezo Sonček. V Lipici smo prevzeli eno kobilo, ki se je v našem centru v Elerjih pridružila mali čredici konj, ki jo uporabljamo za izvajanje programa obnovitvene rehabilitacije in terapevtskih kolonij. Dogodek, ki smo ga načrtovali za promocijo akcije zbiranja kovancev, ki se začne prihodnji teden. Izkupiček je bil naslednji: 5 minut v jutranjem programu TV Slovenija, prispevek na poročilih ob 17.00 (tu nam je Zdravka dala lekcijo prisvajanja medijske pozornosti!), objava v Delu in v Primorskih novicah. 

Kaj pa jaz? S. mi je v prihodu dejala »Sem te gledala na TV, bil si šarmanten« Wow!M.: »Pošlji mi fotografije, ker so tvoje vedno najboljše Huuu!Na poti v Ljubljano se oglasim pri Š.: »Berem vaš blog, nisem vedela da tako dobro pišete. Ooooo!In na koncu še klic od I. Pišem seminarsko, rada bi vanj vključila vaše razmišljanje    o motiviranju prostovoljcev, ker mi je M. dejal, da imate neke svoje zanimive poglede. Wow, Huu, Oooo!Ego mi je tako zrasel, da mi je avto, čeprav dostavni, postal pretesen. 

V. sem obljubil, da napišem o prostovoljstvu nekaj na blog, kadar bom imel idejo in čas. In to je to: 

Pred leti smo imeli v Sončku eno delavnico na temo motivacije. Predavatelj je uporabil zadovoljevanje petih potreb po Glasserju kot glavno orodje za motivacijo. Od takrat dalje tudi jaz gledam na motiviranje zaposlenih, kot tudi prostovoljcev s pomočjo Glasserja.  

Toda motiviranje brez cilja ali pa z napačnim ciljem je lahko katastrofalno in naredi več škode kot koristi. Antropozofi pravijo, da so takrat na delu Arimanovske sile. 

Prostovoljcev v Zvezi Sonček je kar nekaj: starši vključeni v društva,  darovalci, strokovni in bodoči strokovni delavci ter neopredeljeni. Idealno je, če se za njihovo motiviranje ne uporabi samo enega (preživetje, pripadnost, moč, svoboda, zabava) temveč več motivov.  Pa vedno žal ni tako. 

Pri starših prevladuje motiv po preživetju. Preživetju njihovega otroka in njihove družine. Motiv je običajno tako močan, da se za preživetje ne izbirajo sredstva. Pari se ločujejo, matere pustijo službo in se posvetijo otroku, prodajajo se nepremičnine, zbirajo se prostovoljni prispevki za nepotrebne pripomočke in dvomljiva zdravljenja,  vodi se vojna proti zdravstvenim in pedagoškim delavcem, organizirajo se medijske kampanje, lobira se pri politiki za nerazumne cilje. Ko ta faza mine, se morda pojavi motiv pripadnosti, ko iščejo starši potrditev znotraj kroga enakih, še posebno tisti, ki nato prevzemajo posamezne funkcije v društvih. Žal nekateri postanejo pretirano motivirani z zadovoljitvijo potrebe po moči. (Brez mene bo društvo propadlo. Ni nikogar, ki bi me nadomestil!). Zadovoljevanje potrebe po zabavi pa bi tu zaman iskali. 

Darovalce ženejo različni motivi. Po preživetju: da se ne bi tudi meni kaj takega zgodilo. Po moči: še so šibkejši od mene, ki so odvisni od moje pomoči. Po pripadnosti:naj drugi vidijo kako sem jaz dober (priznanja, aplavz, javna objava imena). Zoprni motivi za organizacijo, ki ne želi da bi se njihove člane prikazovalo kot nemočne temveč kot enakopravne. (Za razliko od nekaterih drugih organizacij in zavodov, ki javno razkazujejo, poudarjajo in potencirajo težave svojih članov in varovancev!) Večna dilema: koliko več darov bi zbrali, če bi bili bolj usmiljenja vredni.  

Drugačen motiv imajo sponzorji. Na trgu morajo preživeti in če je njihova edina prednost pred konkurenti ta, da imajo tudi socialni čut, zakaj tega ne bi uporabili. Pošteno. Čisti računi dobri prijatelji. 

Bodoče strokovne delavce privabljajo zadovoljitev potrebe po zabavi, potrebe po moči in priljubljenosti. Čeprav gre tu zabava včasih preko varnih meja, sta bolj zaskrbljujoči drugi dve potrebi. Med dobroto in zlorabo je črta zelo tanka. Nikoli ne vemo kdaj jo bo kdorkoli od nas prekoračil. Najlaže je biti močnejši od šibkejših 

Naloga predsednikov, vodij enot, vodij programov je da postavijo cilj za katerega naj bi zaposlene ali pa prostovoljce motivirali. Uspeli pa bodo takrat ko pri doseganju ciljev ne bodo uporabljali enega samega motivatorja. To velja tudi za njih same. Če bo vodja želel vso moč in priljubljenost samo zase, potem ga bodo drugi prej ali slej zapustili. Preudarni vodja bo zato pristojnosti prenašal na podrejene in se ne bo vedno sam svetil pod žarometi. Vsi imamo radi veljavo, pohvalo, priznanja, ploskanje na odprti sceni.          

Torej Primožič, spusti ventil in dovoli, da še drugi prisedejo v avto. Naj se še drugi svetijo pod žarometi.  

Za Brigadirje pa še nauk: Za dosego cilja ni dovolj in zabava in občudovanje samega sebe na platnu in aplavdiranje publike. Brigadirstvo je nekaj kar sodi v preteklost. Danes se za doseganje ciljev uporabljajo metode projektnega vodenja. 

Večer se je končal z motiviranjem prostovoljcev. 30.000 državljanov je klicalo na TV in izrazilo svojo premoč nad šibkejšimi. Nihče jih ni silil da to naredijo. Kako jih je TV in politiki uspelo zmotivirati? Ali je bilo to zadovoljevanje potrebe po moči ali po zabavi! Je to morda kamenjanje 21 stoletja, skrito pred publiko (no eden bo le dobil nagrado v prihodnji Piramidi) ali pa so morda zaradi te oddaje počivale delavke na vročih linijah in so imele bolj miren večer tudi spodobne zakonske žene in matere? Zanimivo bi bilo vedeti kakšen je pri tem cilj TV Slovenija in političnih vrhov? Je morda na delu Ariman? 

Lani sem kupil več izvodov Muskove: Psihološki profil Slovencev, bila je skoraj zastonj, ker ne gre v prodajo. Le zakaj je nihče ne bere?

  • Share/Bookmark

Markoti v Bruslju

November 19th, 2006 by soncek

Pretekli teden sem bil na srečanju, ki ga uradno ni bilo in na katerem smo se dogovorili o nečem kar se uradno nismo dogovorili. Nič nenavadnega, kajti takšna srečanja, ki jih uradno ni in na katerih se delijo države, denar in interesna območja se dogajajo neprestano. Vendar to, da srečanja uradno ni bilo, ni edini razlog zakaj o njem ne bom pisal. Drugi je veliko bolj nevaren. Če bi namreč pisal o vseh neumnostih, ki so bile tam izrečene in pri tem še napisal, kdo jih je izrekel, bi moral čez cesto hoditi skrajno previdno, kajti nikoli ne veš od kod lahko pride kak kamion brez zavor. No tistim, ki ste gledali Kusturičev Underground bo vse jasno, če vam povem, da sem dva dni preživel med junaki tega filma (Vlogo Marka je igral invalidski N°1). Lahko bi srečanje opisal tudi z: Jugoslavija po Jugoslaviji ali pa socializem po socializmu.

To, da Balkanski socializem ne bo kar tako hitro izumrl, so nekateri napovedovali že ob osamosvojitvi Jugoslavije. Razlika je morda le v tem, da smo iz samoupravnega, prešli v državni socializem. Tudi na področju gospodarstva, kjer smo se morali vsaj formalno prilagoditi temeljnim zahtevam Evropske unije po prostem pretoku blaga, oseb in kapitala, država ne izpusti iz rok gospodarskih družb (»kako nadmudriti« Bruselj smo se učili pri onih, ki so iz Beograda nadmudrivali nas), še posebno ne tistih, ki imajo monopolen položaj. Te so vsaj do pred kratkim z visokimi cenami (Telekom, Mobitel, Siol) dosegale dobičke s katerimi se je nato polnil proračun. Državljani smo plačevali neke vrste trošarino, ne da bi za to obstajala neka zakonska podlaga.

Če so že na področju gospodarskih dejavnosti takšne težave pri ukinjanju socializma, kakšne so potem šele na področju družbenih dejavnosti. Tu ni nobene zakonodaje EU, ki bi zahtevala naše prilagajanje.

Po sprejetju Zakona o socialnem varstvu leta 1992 smo v Zvezi Sonček z upanjem pričakovali leto 1994, ko naj bi bile razpisane prve koncesije za izvajanje socialnih storitev. Žal zaman. Do razpisa je prišlo šele leta 1996, pa še takrat očitno le zato, ker se je nekomu zdelo, da je potrebno zakon spoštovati ali pa zato, da bi lahko v kakšnem poročilu Evropski komisiji napisali, da lahko tudi v Sloveniji zasebniki opravljajo socialne storitve. Če bi bil razlog drugačen, na primer ugotovitev, da so sredstva namenjena za socialne storitve porabljena premalo učinkovito in je zato potrebno uvajati konkurenčnost, potem se verjetno državni uslužbenci, ne bi že od leta 1996 dalje trudili, kako bi morebitnim koncesionarjem postavljali vedno višje ovire. To pa očitno lahko počnejo, ker ljudje, ki so zrasli v socializmu pričakujejo, da bo vse njihove probleme rešila država in zato, ker državni uslužbenci vsake toliko časa dvignejo preplah o tem kako zdravstva, šolstva in sociale ne bo več, če se bo sprivatizirala. Kot, da za sprivatizirano zdravstvo, šolstvo in socialo državi ni potrebno več plačevati storitev in lahko zbrane davke sedaj porabi za druge namene.

Zveza Sonček je že leta 1991 v Programu celovite skrbi za osebe s cerebralno paralizo v vseh življenjskih obdobjih ugotovila, da je potrebno vzpostaviti sistem celovite zgodnje obravnave in vsem otrokom s CP zagotoviti ustavno pravico o obveznem šolanju. Ker je obstajal dvom, da so državne inštitucije pripravljene in sposobne kaj storiti na teh dveh področjih, je Zveza Sonček predlagala pravne osnove za ustanovitev zasebnih inštitucij. Ogroženost je bila totalna. Šolske in zdravstvene avtoritete so se javno zaklinjale, da lahko Zveza Sonček (ali kakšen drug zasebnik) dobi koncesijo na teh dveh področjih samo preko njihovih trupel. Čeprav bi danes morda kdo od njih rad pozabil kaj je takrat govoril, je dejstvo, da razen Waldorfske šole nimamo v Sloveniji nobene zasebne osnovne šole in s tem tudi nobene druge šole, ki bi imela oddelek z nižjim izobrazbenim standardom za otroke s posebnimi potrebami) in seveda nobene zasebne ambulante za zgodnjo obravnavo (pa tudi zakona ne, ki bi določil, kaj zgodnja obravnava sploh je).

Tudi na ministrstvu za Delo, družino in socialne zadeve smo v začetku doživljali diskvalifikacije: Kaj pa je to Sonček (s širokim o)? Ves čas smo bili v izrazito neenakopravnem položaju od državnih institucij. Kot koncesionar moramo objekte za izvajanje dejavnosti zagotoviti sami. Tako smo v nekaterih krajih kupovali ali najemali objekte v katerih so se izvajale izobraževalne storitve. Državne ustanove, so lahko delovale v objektih brez uporabnih dovoljenj, od nas so za iste objekte zahtevali uporabna dovoljenja. Za to pa je bilo potrebno urediti objekte po zahtevanih tehničnih normativih po katerih gradi ministrstvo nove objekte. Zgradi pa jih ne dovolj, kajti veljavni normativi so zbir želja direktorjev, ki so jih sestavljali in presegajo standarde držav, ki imajo najmanj enkrat večji bruto domači proizvod na prebivalca kot Slovenija. Posledica takšnih prostorskih zahtev pa so čakalne vrste za sprejem v varstveno delovne centre. 65% upravičencev storitve, ki je zagotovljena z Zakonom o socialnem varstvu, storitev ni dostopna, skoraj izključno zato, ker države razmetava z denarjem za prostore in zato, ker je postavlja nepotrebne zahteve pri izobrazbi zaposlenih.

Pri dvigovanju stroškov za izvajanje storitev pridno sodelujejo razne zbornice in lobiji, ki s sklicevanjem na neobstoječo zakonodajo EU vsiljujejo storitve posredništva, varstva pri delu, zdravstvenega varstva, izobraževanja, supervizije itd. Minister za DDSZ se lahko upravičeno pohvali da je ustvaril na stotine delovnih mest: supervizorjev, sestavljalcev varnostnih načrtov, sestavljalcev HCCP programov, rehabilitatorjev, svetovalcev za zaposlovanje, izobraževalcev, članov izpitnih komisij itd. Medtem, ko je Berlusconi v Italiji podelil dovoljenje za bivanje vsem Afričanom, ki negujejo invalide, bodo to pri nas kmalu lahko počeli le visoko izobraženi socialni delavci, ki bodo vedeli koliko zvezdic je v zastavi EU.

Evropska unija je postala prava ideologija, evropska komisija pa njen CK. Organom EU se pripisuje moč prisile in odrešitve za stvari, ki sploh niso v njihovi pristojnosti. Toda z dejanskimi ali navideznimi obiski Bruslja se da tiste, ki ostajajo doma in nič ne vedo o EU prepričati, da je zaradi predpisov EU potrebno kupiti to ali ono, storiti to ali ono, predvsem pa to ali ono tudi plačati. In tako mi invalidi plačujemo našega Marka, da hodi v Bruselj in nam ob prihodu nazaj (tako kot je to prej počel ob prihodu iz Beograda) pripoveduje tako nenavadne stvari, da se otroci na zapečku prestrašeno jokajo, stare ženice molijo, možje pa pljuvajo v preklinjajo, dokler se nekdo ne spomni da imamo tudi mi elektriko in prižge računalnik ter na svetovnem spletu ugotovi, da so to vse samo bolne Markove izmišljotine, ki so gotovo posledica dolge ježe na kobilici od Dunaja do Vrha pri sveti Trojici.

Tako kot je Jugoslovanska vlada nekoč razmišljala, da bi zaradi specifičnega družbenoekonomskega sistema, kazalce na uri premaknila naprej, takrat ko jih Evropa premakne nazaj in obratno, tako sedaj nekateri državni uslužbenci z odprtimi ušesi poslušajo, ko jim Marko narekuje zakonske predloge, ki so skregani z vsako zdravo pametjo in duhom časa. Pa kaj ni svoj čas Kardelj v OZN predlagal, da bi med človekove pravice zapisali tudi pravico o delovnih taboriščih?

No ja jutri bo treba previdno čez cesto.

Jože

  • Share/Bookmark

Bu a hi mi smo Zmaji

November 14th, 2006 by soncek

Včeraj sem se spet obnašal kot en neotesanec. No pa tega sem že navajen, ker se mi to večkrat dogaja. Bil sem na proslavi 55 – letnice Zmajevega rodu. Domiselna in prijetna proslava, ki seveda ni mogla izpustiti taborniške himne Dviga plamen se iz ognja, himne Zmajevega rodu in večerne zahvalnice Dan je šel. Tam smo bili tudi vsi nastopajoči iz himne Zmajevega odreda, ki je nastala pa pred mnogimi leti na taborjenju v Bohinju, potem ko nas je nekaj objestnežev ukradlo zastavo v gozdni šoli. Sedaj smo mi sivolasi heroji stali kot legende, med taborniki današnjega rodu, in ponosno na ves glas prepevali svoja imena. Ob tej svoji samovšečnosti in ob še tradicionalnemu igranju  fotografa, sem se ob koncu seveda pozabil zahvaliti vodstvu Zmajevega rodu za povabilo na proslavo, na katero so bili lahko upravičeno ponosni. Vsi smo bili tam zaradi prijetnih spominov, ki nas vežejo na čase taborništva, tisti starejši pa tudi zato, da ugotovimo, kako izgledamo po štiridestih letih ter koga bomo sploh še prepoznali in kdo bo prepoznal nas. Sam pa sem imel tudi posebne namene. Širiti socialno mrežo za lobiranje v korist Sončka ter oseb z invalidnostmi. V življenju (privatnem ali službenem) ti uradne institucije in uradni kontakti še zdaleč ne morejo pomagati toliko, kot ti lahko pomagajo neformalne mreže stkane iz prijateljev in znancev iz šole in mladinskih organizacij. In taborniki so zanesljivo ena od takšnih organizacij. Zmajev odred še posebej.  Ko sem se mu sam pridružil, za tabornika že kar v poznih letih, je bil to zanesljivo najbolj eliten odred, ki je po zgodovini segal do samega začetnika taborništva Pavla Kunaverja in ki je rekrutiral otroke iz dveh takrat najbolj elitnih šol v Ljubljani OŠ Prežihovega Voranca in Šubičeve gimnazije. Zame, ki sem se šolal na Angelce Ocepek in na Poljanski gimnaziji so bili ti fantje in dekleta, ki so kar tako iz rokava stresali latinske izreke in citate iz različnih knjig, nedosegljiv standard, ki bi si ga želel doseči v svojem znanju, pa mi to ni nikoli uspelo.   Druga lastnost po kateri je takrat Zmajev odred slovel je bila organizacija. Zame je tu standarde postavil Janez Stergar, ki je bil načelnik Zmajevega odreda pred menoj in ki me je kasneje pritegnil tudi k delu študentskega mednarodnega odbora. Tu smo se učili organizacije, networkinga, lobiranja in še marsičesa drugega. Standardi so bili v eni in drugi organizaciji tako visoki, da so se mi kasneje v profesionalni karieri marsikatere organizacije zdele v primerjavi z Zmajevim odredom, prave amaterske združbe. No in pri Janezu še danes bolj prepoznavna njegova organizacijska plat, kot pa njegova znanstvena kariera. Res da je včeraj tarnal, da jih je premalo,da bi zbirali kovance za Sonček, res pa je tudi da mi je ravno on posredoval naslove sindikalnih funkcionarjev, ki bodo ob tej akciji prišli prav. Tina mi je ko je ob odhodu iz pisarne zabičala naj ne pozabim vprašati Miškota, kdaj bi lahko prišel na predajo konja v Lipico. V Sončku vemo, da smo kot nevladna organizacija, ki je pri financiranju v izrazito slabšem položaju, kot državne inštitucije, še kako odvisni od mrež in medijev. Ustvarjati moramo čim več dogodkov in privabljati čim več znanih oseb, ki bodo zanimivi za medije. Pojavljanje v medijih bo pa po eni strani mehčalo odpor do oseb z invalidnostmi, po drugi pa opozarjalo različne javnosti da potrebujemo pomoč tako v denarju kot v specialnih znanjih. In če ne drugi mora za dogodke in pojavljanje v medijih skrbeti PRovka. Toda ne samo ona. Nihče od nas, ki imamo otroke s posebnimi potrebami, ne bi smel tega skrivati pred drugimi. To je realno dejstvo, zaradi katerega ne travmiramo preveč. Realno dejstvo, pa je tudi da imajo naši otroci posebne potrebe, ki jih je težko zadovoljiti z sredstvi,ki jih za ta namen daje država. Zato potrebujemo pomoč sorodnikov, prijateljev in znancev. Nekdo lahko prispeva denar, drugi znanje in tretji politično moč. Zato je pomembno poznati čim več ljudi, jih vključevati v organizacijo in jim v organizaciji priznati enakovredno vlogo. No Miškota včeraj ni bilo, pa tudi nobenega od njegovih bratov ne. Tudi mnogih drugih, ki sem jih pričakoval, ni bilo, nekateri pa so verjetno bili, pa jih nisem prepoznal. Na sploh je le malo Zmajevcev v politiki. Večina jih naredila znanstvene kariere, izredno veliko je med njimi zdravnikov. In to v mojih letih pride kar prav. Za sladkorno bolezen grem k Matjažu, za serce k Šišu za raka k Zumbi, če se bo le tako srečno izteklo in bom jaz prej zbolel,predno bodo šli oni v pokoj. Bila pa je tam Tanči,  s katero sem takoj preveril, kako je z našo prijavo za javna dela v Ljubljani. Brez nje bi bila marsikatera stvar v Ljubljani bolj zapletena.

BU A HI mi smo Zmaji. P.s. Tudi ta rod Zmajevcev, ki zase sicer meni, da ni tako uspešen in eliten, kot je bil kateri pred njimi, ni od muh.  Proslava je bila odlična, nas smo zbrali da bi bili od kakšne koristi (tisti, ki niso bili tako trde glave kot jaz so kupila kakšno sliko), le medije so morda zanemarili. Z leti sem se navadil, da je neotesanost moja stalnica, sem se pa naučil popravljati napake. Vodstvu rodu sem se že zahvalil za povabilo, lahko bi mi celo poslali kakšno položnico, najbolj pa bi bil vesel, če bi prišli taborit na Sončkovo kmetijo v Vrtičah.

  • Share/Bookmark

Pomagaj Mihajlo

November 12th, 2006 by soncek

Včeraj sem bil v Le Clerku. Malo nenavaden kraj za skorajda filozofske razgovore o uspešnosti in zadovoljstvu. Srečal sem se očetom, ki ga skrbi bodočnost njegove hčere ter mlado defektologinjo. Prav kmalu smo se zapletli v živahen pogovor, ali pa sem morda govoril samo jaz. Na srečo je bila trgovina polna ljudi tako da je zvočna kulisa požirala moj pospešen in povišan glas, pa kljub vsemu so se sosednje mize (v kolikor sem sploh uspel opaziti) hitro praznile. Kot bi mignil je minila ura in še nekaj.

Moja vloga je bilo svetovanje glede nadaljnjega šolanja dekleta s cerebralno paralizo, ki končuje osnovno šolo, očetu, ki ima velika pričakovanja (čeprav tega na glas v celoti ne prizna) ter defektologinji, ki verjame v moč specialne pedagogike in ima velike ambicije, da bi to moč tudi uporabila. Glede na to, da nisem ne strokovni delavec, kaj šele svetovalec, je bila moja naloga le, da predstavim formalne možnosti nadaljnjega šolanja doma ali v tujini. Seveda sem pred tem skušal zbrati nekaj informacij (zloženka Zveze Sonček na to temo je v tiskarni). To mi je prišlo ravno prav, da sem po dolgem času poklical Marianne na Škotsko in ugotovil, da je zdrava in skuša biti še vedno aktivna. V manj kot štiriindvajsetih urah mi je sporočila kontaktno osebo in ime šole v Angliji, ki bil bila dekle pripravljena sprejeti. Potem sem poklical še Mateja, ki ima kar veliko pregleda nad možnostmi šolanja otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji. Še bolj konkretna je bila Elvira, ki sem jo klical na poti v Le Clerc. Škoda, da nisem njenih informacij slišal že v torek, ko smo se skupaj peljali na ustanovitev aktiva dnevnega varstva pri skupnosti VDC Slovenije.

Iz pridobljenih informacij se je dalo zaključiti le to, da obstajajo sicer zakonske možnosti, ki so pa v praksi neuporabne. Če bi že uspelo prepričati katero od poklicnih šol, da sprejeme učenko s cerebralno paralizo v program pomočnika avtoličarja, oblikovalca kovin, konfekcionarja lesa, pekovskega pomočnika, ne vem kako bi to šolanje lahko uspešno zaključila, še manj pa kaj bi lahko počela po končanem šolanju. Vse to smo na Sončku že videli, saj smo konec koncev pekli kruh v Sončkovi pekarni. Če bi se hotela samo šolati in to kar najdlje, potem bi bili zanjo idealni oddelki vzgoje in izobraževanja na šoli s prilagojenim programom. Ampak to bi pomenilo, da gre iz integrirane oblike šolanja v segregacijo. Podobna segregacija bi bila vključitev v katerega od programov v Kamniku.

Tu si ne morem kaj, da se ne bi za trenutek zadržal ob tej sprevrženosti, ko so iz vseživljenjskega učenja in pravice do šolanja do 26.leta starosti, zvarili usposabljanje na šolah s prilagojenim programom do 26. leta starosti. Zlorabljena je bila stiska staršev, ki ne vedo kam s svojimi otroki po 18 letu starosti (ker Ministrstvo za DDSZ blokira vključevanje v VDC) za to da se podaljša vzporedni sistem izobraževanja in na ta način zadržuje proces inkluzije. Zakon o osnovni šoli sicer omogoča odpiranje oddelkov z nižjim izobrazbenim standardom v rednih osnovnih šolah, toda razumljivo je, da nikomur na Ministrstvu za šolstvo ne pade niti na kraj pameti, da bi se takšni oddelki tudi odprli. Če pa bi takšni oddelki bili, potem kmalu ne bi bilo več potrebe po šolah s PP. Nekdo, ki samo logično razmišlja in ni posvečen v skrivnosti defektologije, bi pričakoval, da se bodo pač učitelji z OŠPP preselili na redne šole in tam nadaljevali svoje delo. Ampak kaj, ko o tem lahko razmišljajo le posvečeni in ne tisti, ki plačujemo z davki posvečene.

Vendar zamislimo si, da do tega res pride. Ali bi sedaj vsi učenci obiskovali osnovno šolo do 26.leta, ali morda eni do 15. in drugi do 26. Kaj bi rekli starši prvošolčkov na to, da obiskujejo njihovi šestletniki šolo skupaj s šestindvajsteletniki? Tisti na OŠPP očitno ne pravijo nič. Zanje je to normalno, saj imajo njihovi otroci posebne potrebe.

Pravica do šolanja do 26. leta da, vendar ne v osnovni šoli!!!!!!!! Naj se ta pravica udejani v srednjih in visokih šolah ali pa na programih za odrasle pri Ljudskih univerzah. Če že inkluzije nimamo, imejmo vsaj pamet.

Sedaj sem šel očitno čez moje svetovalske kompetence. Še bolj sem šel, ko sem v Le Clercu poslušal o uspešnosti in zadovoljstvu. Ko poslušam o tem, kako se da s posebnimi metodami pomagati otroku s CP, ki ima znižane intelektualne sposobnosti (teh je po najnovejši raziskavah na Irskem 50%) da lahko tekmuje s svojimi vrstniki in da je pri tem še zadovoljen, se mi dvigne pritisk in začutim utripanje žil v ušesih. Takrat si ne morem kaj, da ne bi začel razlagati vseh škodljivosti medicinskega modela in iz njega izpeljanega pedagoškega modela. Zdravniki lahko marsikomu pomagajo, da ne bo trpel zaradi spazmov, da ne bo imel epileptičnih napadaov, da ne bo imel težav s hranjenjem, pedagogi pa lahko marsikomu pomagajo, da bo razumel stvari, ki so pomembne za njegovo življenje. Toda v okviru medicinske paradigme se iz nenormalnih ne delati normalne. Normalnost je namreč statistični pojem. Ni važno kateri parameter vzamete, vedno bodo tisti, ki padejo iz okvirov standardne deviacije nenormalni. Bolj boste tistim na levi strani Gaussove krivulje popravljali sposobnosti, bolj se jim bo odmikala sredina normalnosti. Oddaljenost od sredine bo konstantna. V skrajnem primeru lahko kdo iz polja nenormalnosti, preide v polje normalnosti, toda to pomeni, da bo sedaj nenormnalen namesto njega nekdo drug. Ali povedano drugače vedno bo nekdo zadnji. In zadnji so nesrečni.

Ta nesreča pa je eden od argumentov privržencev OŠPP. Zakaj bi bili otrok nesrečen v redni šoli zato, ker je neuspešen. Naj gre raje v OŠPP in bo tam uspešen. In tako se nenadoma uresniči svetopisemski izrek, da bodo zadnji prvi. Kaj pa je sedaj s tistim v redni šoli, ki je bil sedaj predzadnji? In kaj bo s tem, ki je sedaj prvi v OŠPP, ko se bo šola zaključila? Spet bo zadnji. Naj se zato šola nikoli ne konča!

Socialna paradigma pa pravi, da smo vsi normalni, vendar so nekateri zaradi ovir, ki jih postavlja družba hendikepirani. In glavna ovira postavljena v osnovni šoli so akademska znanja, ki naj bi jih dosegli tisti, ki imajo IQ nad 80. Med temi akademskimi znanji pa ima matematika največji ponder. Večina otrok s CP dosega pri merjenju IQ najslabše rezultate ravno pri matematičnih sposobnostih in ima tudi največ težav v šoli pri matematiki. Sedanji poskusi integracije otrok s CP predpostavljajo, da bi lahko otrok s posebnim učiteljem in posebnimi metodami obvladal zahtevane matematične operacije. A pa jih res lahko? Večina je zaradi tega le dodatno segregirana, ker svoj prosti čas posveča izključno učenju, namesto druženju z vrstniki. Kaj je matematika res tako pomembna v življenju? Ali pa niso za uspešnost v življenju bolj pomembni socialni stiki in socialne mreže, ki jih spletemo v šoli? Zakaj se ne bi bolj nadarjeni bolj zapletene operacije, kot so računske, učili pri izbirnih predmetih in dovolili tistim, ki se sedaj mučijo z dodatno učno pomočjo ali pa so v OŠPP, da se jih pridružijo v redni šoli?

Povedal sem nekaj tega, pa še kaj drugega. Za tisto, kar bi bilo treba povedati, da bi me sogovornika sploh lahko razumela, je bilo časa daleč premalo. Še sodelavcem, s katerimi delam skupaj leta in leta, ne morem vsega povedati, kar si mislim o uspešnosti, zadovoljstvu in šolskem izobraževanju, čeprav z njimi delam že leta in leta. Pa kaj bi jim jaz to pravil, ko nisem od stroke.

V tem mojem fanatičnem razlaganju, zakaj je potrebno iskati rešitev za dekle izven medicinsko pedagoške paradigme, sploh nisem opazil, kako je tekal čas in kaj se je dogajalo okoli nas. Edina, ki me je za trenutek prekinila pri mojih izbruhih je bila hčerka enega od pobudnikov za ustanovitev Slovenske univerze in prvega predstojnika Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete, ki je prišla z možem po nakupih. Čas ni bil primeren za to, da jo vprašam zakaj se ena od OŠPP imenuje po njenem očetu. Je morda bil nekdo tak vizionar, da je OŠPP že videl kot oddelek z znižanim izobrazbenim standardom pri kakšni univerzi?

Jože

  • Share/Bookmark

Socialna ekonomija

November 9th, 2006 by soncek

Včeraj sem bil na sejmu Frankfurt po Frankfurtu. Bil sem eden od zasvojencev, ki so pasli svoje poglede po platnicah tisoče knjig in jih z užitkom listali. Za zasvojence je res pravi užitek prelistati knjigo, ki jo pred teboj še ni nihče listal in malo naskrivaj vdihavati vonj po svežem papirju in tisku. To me je spomnilo na časa, ko sem še študent v NUKu prevzemal obvezne izvode knjig, ki so jih prinašali iz tiskarn in na čase ko smo v zaposleni Delavski knjižnici čakali, da je nove knjige najprej prelistal direktor, nato pa smo za njim prišli na vrsto še preostali zasvojenci.

V roke sem vzel tudi Social Economy saj si želim enkrat tudi od kakšnega tujega avtorja prebrati kaj on razume pod tem pojmom, ki se po mojem mnenju trenutno v Sloveniji zlorablja za dnevne potrebe tistih, ki bi si radi zmanjšali število brezposelnih nezaposljivih oseb in tiste, ki bi radi iz sredstev EU zaslužili kakšen dodaten denar.

Zame je ekonomija pač ekonomija. Ne glede na moj fetišističen odnos do knjig, sem tudi na sejmu vsako knjigo najprej pogledal z zadnje strani in prebral ceno. Vsekakor previsoka, da ne bi pri vodji financ sprožila očitujočega pogleda, ko bi ji preko mize pokazal račun. Saj vem, planirano vsoto za nakup literature smo že porabili in knjiga bi kot mnoge druge samevala v knjižnici.

Osnovne zakonitosti ekonomije veljajo tako v profitnem kot neprofitnem sektorju. Potrošiš lahko toliko kot imaš in nič več. Če želiš, s tistim kar imaš, doseči največji učinek, potem moraš imeti pregled nad stroški in meriti učinek porabljenih sredstev. V neprofitnem sektorju to ni dobiček, je pa to lahko zadovoljstvo uporabnika. Tako kot zasebni potrošnik ve katere dobrina mu ob enaki vsoti denarja povzroči največ zadovoljstva, mora tudi nevladna organizacija vedeti katera storitev, ki jo izvaja, bo ob enaki vsoti denarja zadovoljila kar največ uporabnikov. Če pa želiš to doseči, moraš imeti na eni strani pregled nad svojimi stroški, na drugi pa moraš meriti zadovoljstvo uporabnikov.

Vrhovi invalidskih organizacij izkoristijo vsako priložnost, da napadajo mene in Zvezo Sonček, da zaračunava storitve, da vztraja na obračunavanju amortizacije itd. Moj odgovor: Brez obračunane amortizacije je vložek v storitev nemogoče izračunati. Vsaka storitev ima svojo ceno. Če pokrivanje cene ne zagotavlja proračun, FIHO ali ZZZS, jo mora v celoti ali pa vsaj doloma pokriti uporabnik sam. V nasprotnem primeru se znajdeš prej ali slej v situaciji, ko so osnovna sredstva dotrajana in neuporabna, storitev pa je potrebno ukiniti.

Imam občutek, da je eden večjih problemov pri distribuciji sredstev namenjenih za socialno varstvo v Sloveniji ta da ekonomijo razlagajo socialni delavci in ne ekonomisti.

Nekaj let nazaj me je na neki otvoritvi napadla novinarka TV z vprašanjem zakaj se je Zveza Sonček skomercializirala? Mar se je res? Ali pomeni prodajanje prostih kapacitet v rekreacijskem centru, oddajanje prostorov v popoldanskem času, zaračunavanje prevozov komercializaciji ali pa morda le racionalno obnašanje? Za premnoge je bolje, da so prostori zaprti in kombiji v garaži. Stroške, ki nastajajo pa naj pokrije država. Zveza Sonček je do zdaj bolj upoštevala ekonomijo, kot pa socialno ekonomijo in ima zato med invalidskimi organizacijami največji proračun. No po mnenju vrhov invalidskih organizacij to seveda nima nobene povezave z upoštevanjem osnovnih ekonomskih zakonitosti, temveč dobrih političnih botrov.

V torek sem zopet dobil mail študentov ekonomije, ki prosijo za podatke o trženju v Zvezi Sonček za seminarsko nalogo. Saj je res prijeten občutek, ko vidiš da je že kar nekaj diplomantov ekonomskih (pa tudi drugih) fakultet v svojih diplomskih nalogah proučevalo trženje v Zvezi Sonček, ker jo njihovi mentorji poznajo in ker sem ji zdi dobre primer trženjsko naravnane neprofitne organizacije.Toda vprašanja študentov so vedno bolj zahtevna. Na vsa preprosto ne moremo dogovoriti, ker imamo premalo dokumentov in analiz, še vedno delamo nekatere stvari bolj na podlagi intuicije kot pa analiz, nekatere pa žal samo po inerciji. Prav zato sem včaraj tik preden sem zapusti sejem s parajočim srcem držal v rokah Philipa Kotlerja, guruja marketinga in tudi pisca knjig o neprofitnem marketingu. Stala je 20.000 sit, tega pa Majdi res nisem mogel narediti, že tako ali tako sem kupil tri cenejše.

Za konec še eno ekonomiji in eno o politiki in laseh.

Se vam zdijo sivi lasje s trženjskega vidika neuporabni? Meni ne. Včeraj sem jih tržil za upokojensko vstopnico.

Le to ne vem kako naj tržim moje pranje glave pri uredniku nekdanjega časopisa Komunist, zato ker v knjižnih novostih Naših razgledov nisem objavil, da je izšla trinajsta izdaja statuta ZKS. Če mi uspe to prodati, bom pa res imel kakšnega političnega botra.

Jože

  • Share/Bookmark

To Much Love Will Kill You

November 7th, 2006 by soncek

Draga Gabi!

Pa saj tudi jaz nisem pisal o Romih. Pisal sem o neskončni new agevski ljubezni, ki nas vse preplavlja, v kateri pa ni prostora za cigane.

Včeraj je bil pri meni Vlado. Prijazen in deloven mlad očka, ki je vojsko odslužil v Sončku. Največ sva se pogovarjala o poslu, seveda pa se nisva mogla izogniti starim časom. Kako shajate brez civilistov? Težko. Moških je v takšnih storitvah, kot so naše, vedno premalo. Potrebni pa so zaradi moške identitete in zaradi moške moči. Civilisti pa so bili koristni tudi zato, ker niso delali s srcem. Delali so preprosto zato, ker niso želeli v vojašnico. Pošteno.

Slab nadomestek civilistom so moški na družbeno koristnem delu. Slab zato, ker je dolžina tega dela kratka. Drugače pa ni nič narobe z njimi. Ne bojte se tistih, ki kradejo avtomobile ali pa mučijo mačke. Vsaj dokler so na družbeno koristnem delu, vam ne bodo naredili nobene škode. Oni so tu preprosto zato, da opravijo svojo dolžnost in ne zato, ker imajo radi invalide.

Pač pa se bojte tistih, ki imajo invalide radi. Navadno imamo namreč radi tiste, ki so šibkejši od nas. Recimo kužke privezane na verigo, ki nas pozdravijo z lajanjem ko pridemo domov, mahajo z repom, ko jih spustimo z verige ali pa jim damo hrano. Mnogi pravijo zase, da imajo živali zares radi. Kdor pa ne mara živali ne mara ljudi.

In zakaj se ljubitelji živali skoraj ne upirajo pobijanju medvedov? O tem, da bi kdo od ljubiteljev živali nasprotoval deratizaciji podgan, pa res še nisem slišal. Kaj medvedje in podgane niso živali? A je še potrebno, da podrobno pojasnjujem kako pa to izgleda, če ima nekdo rad ljudi. Tiste ki jih ne obvladamo pač ne moremo imeti radi. Če parafraziramo Fromma, nikogar ne maramo, če ne maramo vseh in vsakogar.

Seveda se bo marsikomu zdelo neokusno delati vzporednice med hišnimi ljubljenci in tistimi, ki so manj zmožni in zato potrebujejo pomoč drugih. Ampak podobnosti je preveč, da bi se temu lahko izognili. Danes večinoma niso več privezani na verigo, so pa ali zaprti v prostor ali pa so omejeni njihovi socialni kontakti. Zaradi te omejenosti so popolnoma odvisni od tistega, ki »skrbi« zanje. In seveda so mu hvaležni in se smejijo, ko jih ta poboža in jim da hrano. In obratno. Če želijo dobiti hrano se smejijo tistemu, ki skrbi zanje. In še drugače, če ti je nekdo hvaležen, zato ker nekaj dobi, potem mu boš zanesljivo tudi kaj dal. (Tu bi lahko sledila razpravo o motivih za humanitarnost, pa ne bo. Še.) Tistega, ki pa ni dovolj hvaležen in ne uboga naših ukazov, se je pa treba čimprej znebiti.

Tudi na Sonček prihajajo neprestano vloge za zaposlitev. Ene, ki so prepisane iz navodil za pisanje vlog in katerih avtorji si želijo le službo in denar (pošteno!) ter druge, ki so pisane iz srca. Značilnost teh drugih je, da si prosilke želijo delati z ljudmi, še najraje pa z invalidi. In mnoge od njih že delajo z ljudmi (kipar dela s kamnom, kovač z železom, mizar z lesom, eni pa z ljudmi!!!). Toda ti ljudje niso hvaležni. Ko stojijo pred okencem v banki ali uradu godrnjajo in so lahko celo žaljivi.

Na srečo bo v prihodnosti, poleg invalidov, vedno več tudi starih in obnemoglih, ki bodo potrebni pomoči. Tu se odpirajo nova delovna mesta za tiste, ki imajo radi ljudi. Pri tej ljubezni je še najmanjša škoda, če te iz ljubezni ogoljufajo ali okradejo, hudo je če te udomačijo.

V študentskih letih, ko smo se nekateri šli politiko, je moj prijatelj Hanza govoril: Eni se ljubijo (Tu bi bil rad dobeseden pa, se izogibam vulgarnosti. Ampak brez vulgarnosti misel izgubi svojo ostrino ) drugi se pa s politiko ukvarjamo. Takrat je bila pač moderna parola Make love not war. Morda bi jo bilo treba ponoviti. (me zanima kako bi jo Vasja prevedel, ali pa kako jo je?)

Hanza ni Rom, izobrazbe in znanja ima mnogo več kot midva (pa tudi zaposlen je), ima pa eno napako. Nikoli se ni dal udomačiti. Nekateri od komentatorjev bi rekli civilizirati. Ne samo da nikoli ne bo bral tega teksta, ker odklanja vsako sodobno tehnologijo, še več. Tvoji sošolki Dragi, ki je njegova soseda, se je zdelo da živi kot cigan in je zato poklicala inšpektorje in novinarje. Ampak ko jo pogledaš je ena sama ljubezen, ki opravlja celo humanitarno delo.

Freddy Mercury je pel Too much love will kill you. On je verjetno s tem verjetno namigoval na nekaj drugega (je že zaslužil svoje gay nemarni) ampak jaz bi tole za potrebe tegale pisanja prevedel kot

PREVEČ LJUBEZNI TE BO UBILO

Jože

  • Share/Bookmark

Z ambrusom so sestrelili Airbus

November 4th, 2006 by soncek

Pozdravljen Rafko!

Na to, da pridejo za homoseksulaci, izbrisanimi in Romi, na vrsto tudi hendikepirani, opozarjam že vrsto let. Hendikepirani, še niso na vrsti, ker ljudje (še posebbno pa Slovenci) ne izražamo javno svojih odporov do drugačnih, če tega ne omogočijo oblasti oziroma prevladujoča družbena klima. Kar se tiče naštetih, so ljudje od oblasti že dobili zeleno luč za javno izražanje nestrpnosti. Pri hendikepiranih pa je ta nestrpnost še prikrita. Izraža se s “skrbjo” države (ki je podprta z “znanostjo”) do hendikepiranih, za katere je potrebno storiti vse najboljše. Namesto, da hodijo v redne šole, naj gredo v posebne ustanove, kjer bodo zanje poskrbeli “strokovnjaki” in bodo tam bolje napredovali, kot v rednih šolah. Podobno je seveda tudi pri zaposlovanju (invalidska podjetja) itd.

Ne strinjam pa se s teboj, da je treba Romom omogočiti, da bodo normalno živeli, saj ta misel izraža prepričanje, da oni sedaj ne živijo normalno in jih jhe potrebno zato “popraviti” (beri zagotoviti infrastrukturo) in bodo potem živeli normalno. Oni že živijo normalno, vendar je vsakdo, ki ne živi tako kot mi, za nas moteč. Vzbuja namreč v nas dvome ali mi sami živimo prav. Popravljanje Romov je popolnoma adekvatno “popravljanju” hendikapiranih, da bodo lahko živeli normalno.

Včasih so si črnci v ZDA ravnali lase in barvali kožo, da bi postali normani (torej beli) vendar to enostavno ni šlo. Ker pa so bili izrinjeni v geta in ker so se množili bolj kot belci so ustvarili svojo geto kulturo, ki je postala prevladujoča v glasbi, športu in tudi filmu. Podobna je bila zgodba s homoseksualci. Sedaj poteka nekaj podobnega z Muslimani. Njihvo spreminjanje se je v Franciji slabo končalo, zato Francozom ne preostane drugega kot da jih sprejmejo takšne kot so.

Hendikepirani pa so še vedno v fazi “barvanja kože”. Ko jih bo zadostno število ugotovilo, da se jih ne da popraviti in da imajo pravico biti takšni kot so in ko bodo prevladujoči v družbi (telesno, senzorno in intelektualno ovirani, nezaposljivi, nezaposleni in stari) bodo lahko legalno ustvarili svojo kulturo “ne dela”. Sedaj se politika (Janez Drobnič) trudi dopovedati, da je častno le tisto življenje, ki je povezano s klasičnim pojmovanjem dela (proizvodnja, storitve) večina tistih, ki tako ne dela, pa travmira, ker se čutijo manjvredne.

Seveda pa takšno dopuščanje multikulturnosti ne pomeni resnične strpnosti do druigih kultur, temveč izključno pragmatično rešitev s katero se izognemo vojn. Morda bi se pa nekateri veeno radi bojevali, če ne zaradi drugega pač zato, ker so po poklicu vojaki.

Lep pozdrav

Jože

p.s.

Še na dve vzporednici bi rad opozoril.

  1. V Novem mestu so za Rome odprli posebne oddelke, češ da bodo tako bolj napredovali v šoli!!!! Isto kot oddelki za telesno ovirane.

  2. Danes je novinarka na TV vprašala kdaj bo vprašanje Romov dokobnčno rešeno? Ali ni to že nekdo v zgodovini skušal dokončno rešiti? Ali je sploh pomislila kaj je vprašala?

  • Share/Bookmark